gemanov edNEvnik

Zgodba o lipi iz Titove generacije

Na današnji dan simbolično objavljam zgodbo o stari lipi, ki v Šentrupertu nad Laškim uspeva od istega leta, kot je bil rojen tudi Josip Broz.

Njen obod meri 4,7 metra, posadil pa jo je avstroogrski oficir Jožef, sicer stric gospe Fanike, ki je povedala zgodbo o lipi in svoji rodbini:

Marko Pigac in ekšn

Glede na to, da se je eden mojih omiljenih blogoustvarjalcev razkril skozi intervju na Drugem svetu, je prava priložnost, da ga malce pogledamo iz perspektive, ki jo sam še najmanj pozna;)


čekiranje materiala pod odrom

še dobro, da se ni folk razmetaval kot se je za HP nekoč spodobilo

foto z DS (v ozadju ustvarjalca iz CZD in Muškat hamburg)

pa še malo kadrov z desne perspektive ..

.. za vsak slučaj pa še s ptičje ..


.. pa še "jena" z lajbah

Po eni strani ga občudujem kot pravega multipraktika, a me zanima, koliko časa lahko nekdo zdrži v takem tempu. Ko se bo našla "femme fatale", bo verjetno nekoliko drugače;)...

Slaven by napača

vir: http://www.sen.sik.si/pic/slika-knjiznica1.jpg

Ne vem, če gre za kakšen pogojni refleks, a že na daleč mi je v zrkli bleščal naslov:"Kdo je kdo med slovenskimi blogerji." Seveda sem se zakadil proti Monitorju in prebral petstransko analizo slovenske blogosfere spod tipkovnice avtorja The L Files.

Članek je prav lep in logičen pregled blogoscene, seveda pa vsega le ni mogoče vključiti. Pripombe je imela npr. Alja, ki je avtorju očitala, da ni namenil pozornosti segmentu blogerk. Zato je pri njej čez čas je nastal cel spisek blogerk.

Kaj veliko se ne bi spuščal v vsebino, bi pa izpostavil Pigčevo: "Če si dnevnik postaviš na svojo domeno, si nekako izključen iz glavnih tokov (strežnikov)". Roni pa je povedal: "Poglavitna razlika med blogerskimi platformami je v ljudeh, ki tam blogajo."

Upam, da se bo kaj podobnega, se pravi normalni zapisi o blogosferi, kmalu primerilo v kakšnem Nedeljcu, Jani ali čem podobnem, saj je slovenska blogosfera izven njenih uporabnikov verjetno videti precej obskurna.

Zdaj pa še k pravemu vzroku za ta zapis: na koncu članka se med drugimi pojavi tudi naslov mojega bloga, čepraj jaz nisem Gregor Krajnc. Bo zahteval ispravak netočnog navoda?


Zanimivo je še, da avtor uporablja zapis Drugi Svet, česar na osnovni strani ni zaslediti.

Blogerji, vabljeni na kolesarjenje

TdK bomo pričeli Šentjurju pri najlepše urejeni železniški postaji v Sloveniji. Šentjur leži 10 km vzhodno od Celja ob dvotirni glavni železniški progi, nekdaj imenovani Južna železnica. Blizu je tudi avtocesta LJ-MB, ki je oddaljena 5 minut. Odcep za železniško postajo, kjer je dovolj prostora za parkiranje, se nahaja ob magistralki Celje – Rogaška Slatina pri Petrolovi črpalki, kjer lahko  uredite  ustrezen  pritisk v vaših zračnicah.

Da bomo bolje spoznali mesto, kjer je naše izhodišče, se bomo napotili preko magistralke v smeri kažipota za avtocesto. Pri semaforiziranem križišču bomo zavili desno, prav tako v smeri avtoceste. Čez 400 m bomo prišli do trismernega semaforiziranega križišča pri katerem je na velikem podstavku kip žrtvam I. in II. svetovne vojne. Tam bomo zavili desno in nadaljevali navkreber v šentjurski Zgornji trg. Predlagam, da postojimo pri najlepši hiši. Na plošči bomo prebrali, da gre za hišo, kjer je ustvarjala dinastija skladateljev Ipavcev. Na plošči na drugi strani ceste bomo prebrali, da je bil tam rojen narodni heroj in komandant NOV Dušan Kveder – Tomaž. V tem času bomo že nabrali dovolj sape, da se zapodimo še v klanec po katerem pridemo do najvišjega predela naselja Šentjur z imenom Botričnica, kjer bomo nadaljujevali 2 km v smeri poteka ceste.

Pri priključku na regionalno cesto bomo zavili desno. V daljavi bomo videli Boč z značilnim oddajnikom. Med velikimi nasadi jablan bomo čez 2 km prišli v Hotunje, kjer je bil rojen kartograf Blaž Kocen in takoj po železniškem prehodu zavili desno za domačijo, kjer je bil rojen blaženi Anton Martin Slomšek. Do »ke« je približno 1 km.

Od Slomškovine se bomo vrnili kakšnih 150 m, kjer bomo med nasadi jablan zavili desno in vožnjo nadaljevali 3 km mimo hiš z oznakami Podgaj do oznake Sp. Ponkvica, ki se že nahaja v občini Šmarje pri Jelšah. Zavili bomo levo in vozili po lokalni cesti kakšne 3 km proti vzhodu, vse do spečega šmarskega lepotca - dvorca Jelšingrad iz 15. stoletja. Nadaljevali bomo do Šmarja pri Jelšah in če ste za štos, se bomo odpravili do ploščadi na Aškerčevem trgu ter se poklonili prangerju Homo Humanus, ki je posvečen satiri. (Rogaška Slatina s termalnim zdraviliščem in znamenito steklarno je oddaljena 11 km proti vzhodu)

Potlej bomo ob glavni cesti zapeljali v rahel klanec in po 200 m zavili proti Sv. Štefanu. Cesta se bo kakšen kilometer in pol vzpenjala. Sledili bomo smerokazom za Cerovec, Rakovec in nazadnje za Lipovec. Po rahlem spustu boste bomo uzrli Kozjansko morje oz. Slivniško jezero. Ob stiku z regionalno cesto bomo zavili levo in čez 2 km upoštevali smerokaz za Hrastje. Vzpetino Žusem, katere vrh krasita kar dve cerkvi – ena je posvečena sv. Valentinu, pomladnemu svetniku, ki ima ključe od korenin, bomo obšli ob zahodnem in južnem vznožju. Po 4 km, med katerimi bomo vozili tudi mimo kamnoloma, se bomo ustavili v Dobrini. Kakšnih 30 m desno od ceste boste se bomo osvežili v Grajskem vrelcu – izviru zdravilne vode. Z obnovljenimi močmi bomo nadaljevali do zaselka Žamerk, kjer bomo videli avtohtono s slamo krito hišo, če pa se bomo ozrli proti Žusmu, bomo videli zlovešče ruševine nekdaj mogočnega gradu. Morda vam povem kakšno iz zakladnice legend grofije žusemske. Vseeno  priporočam, da se na tem odseku nikakor ne obirate, da vas ne bo za kakšnim ovinkom naskočil duh razbojnika Guzaja oz. Kozjanskega Robin Hooda, ki menda straši še dandanes. S pospeškom bomo torej nadaljevali skozi Loko pri Žusmu, mimo Zgornjega in Spodnjega Tinskega ter v Sodni vasi zavili desno proti znanemu zdraviliško-turističnemu središču Podčetrtku. (v 3 km proti zahodu oddaljenem Olimju je samostan, tretja najstarejša lekarna v Evropi, premorejo pa tudi čokoladnico, pivovarno, golf igrišče, …)

Po le 300 m vožnje po glavni cesti bomo zavili desno in po 1,5 km prispeli do vznožja žal propadajočega gradu po katerem je prej omenjeni kraj dobil ime. Spustili se proti lepo urejenemu trgu in na glavni cesti, ki teče tik ob bodoči schengenski meji, nadaljujevali dolvodno ob Sotli. Na poti do 11 km oddaljene Bistrice ob Sotli bomo potovali skozi Imeno, kjer se konča omrežje Slovenskih železnic, in obšli Sedlarjevo, kjer se je na slovensko ozemlje na legendarnem pohodu prebila XIV. divizija. Pred samo Bistrico se bomo rahlo povzpeli. Na levi bo sicer odcep do Kumrovca, a mi bomo nekaj sto metrov naprej zavili desno – smer Kozje. Če se boste ozrli na levo, boste ozrli romarske Svete Gore. Po 6 km bomo prispeli v Podsredo, ki je zaradi ohranjene trške arhitekture naselbinski spomenik, ohranjen pa je tudi še pranger. Sicer ni v smeri, a če si lahko odtrgate četrt ure, se vam splača zaviti še k najlepšemu romanskemu gradu pri nas, ki datira v 11. stoletje in kjer bi bili za svoj trud nagrajeni s čudovitim razgledom.

V nadaljevanju bomo po široki cesti potovali skozi Kozje in tik pred Lesičnim bomo zavili desno do Pilštanja, ki je svoje vrhunce doživel že pred davnimi stoletji. Tam se, če boste to prej pozabili, pri tamkajšnjem prangerju spokorite za kakšen greh, ali pa preberite kakšno rimo, če ravno ne boste naleteli na katerega od udeležencev literarnega festivala Pranger. V Lesičnem bomo pri Peilenstein pubu, ki nosi nekdanje ime Pilštajna, zavili na  cesto proti 10 km oddaljeni Planini pri Sevnici. Kmalu vam bo postalo jasno, zakaj se je nekoč ta predel imenoval Uhrwald – pragozd. Pred soncem vas bo na vaši levi strani varoval masiv Bohorja, ki sega preko tisoč metrov nad morjem. Pokrajina se bo nekoliko razprla v brigadirskem Šentvidu pri Planini (611 m), kjer sta se na skrivaj poročila Friderik Celjski in Veronika Deseniška. Valovita cesta do Planine vas bo vodila mimo mogočnih pečin, kamor vodi tudi križev pot. V središču Planine je nekdaj domovala avtorica romana Danes grofje celjski in nikdar več – Ana Wambrechtsammer, ob kakšni drugi priložnosti pa se lahko seznanite z zgodovino Kozjanskega, saj premorejo muzejsko zbirko NOB in unikatno etnološko zbirko.

Verjetno se nam bo takrat že malo poznala utrujenost, zato bo prav prijetno del spust z Montparisa, kot se je nekoč imenovala Planina, po glavni cesti mimo odcepa za Jurklošter oz. Rimske Toplice. Kakšen kilometer izven Dobja, ki je središče občine z le tisoč prebivalci, bomo z glavne ceste zavili levo proti slabe 4 km oddaljenem Kalobju. Nekaj pred tem naseljem boste okusili še zadnji vzpon, ki pa ga bo zopet poplačal pogled z obzidja tamkajšnje cerkve, kjer so bili ustvarjeni malo znani baročni kalobški rokopisi. Po lokalni cesti se bomo v bližini naravovarstvene-ekološke kmetije Planinca spustitili v dolino. Šentjurju se bomo zopet približali z juga skozi sotesko med Resevno in Rifnikom, ki slovi po arheoloških najdiščih in pridelovalcu vin po sonaravni metodi Aciju Urbajsu. Po prečenju reke Voglajne, ki velja za enega mejnikov Kozjanskega, bomo zapeljali v podvoz na koncu katerega je lokalna slaščičarna, kjer vas bom za uspešno prevoženo pot nagradil s sladoledom.

Pa še najnovejša razštorkglednica:

Moji prvi blogerski cekini

Ko bom dobil 29,51€ za prispevek, ki je nalepljen spodaj, se bom lahko prišteval med tisto bložno elito, ki je na račun obstoja blogov nekaj zaslužila.

Kot je mimokličoči (podobno kot mimoidoči, samo da tu mimo priklikaš, op.p.) bralec (raba moške slovnične oblike besed je mišljena kot poenostavitev, razume pa se naj tudi kot bralka, op.p.) morda zasledil iz prejšnjih zapisov, sem rekreativni pisun v lokalnem dvakratnamesečniku. Kako torej neki lokalni publiki (o lokalni dimenziji se je na Blogresu dosti govoričilo), ki ni ravno poučena o stvari, 

BlogResne prigodode

Eirik Solheim: Blogging and social media - it will change your business. And your life.

Totalno luciden Norvežan je natresel kup dobrih nasvetov glede strategije bloganja, zraven pa je pripel nekaj priporočil etične narave. Se pravi, da bom na blog napisal ingliš artikl, odgovoril na vse komentarje - tudi za nazaj ipd.


Michael Manske: Blog kot način prepoznavnosti

Mariborskega Preekooceanca (velika začetnica?) sem kliknil, ko sem prvič vstopil v medbložje. Na podlagi empirike je izjemno pedagoško (pozitivna konotacija) vodil tok predavanja. Dejstva so: časopisi oz. medijske hiše imajo vedno manj dopisništev v tujini. Pokrivajo jih ljudje, ki se očitno ne držijo temeljnih predpostavk novinarstva zato prihaja do informacij, ki niso stvarne, kredibilne itd. Novica je novica več ali manj na območju G8 + Irak. Zaskrbljujoče? S pomočjo blogerskih virov se da situacijo izboljšati.

Nicolas Fermont: Blog kot poslovna priložnost

Dejan Restak: »Quality thinking« - 24/7 okrogla miza s skupnostijo B92.net

Milan Slana: Državljansko novinarstvo »kot branik domovine«: uporabnost na konkretnem primeru

Spletni urednik Dnevnika je bil (glede na delodajalca, razumljivi) nekoliko kritičen do pomena blogov, pri čemer se je iz dvorano slišalo nekaj zmrdovanja. Slana je priznal, da vlada v časopisni srenji prava panika, saj je koncept časopisa kot takega pasé in mrzlično iščejo rešitve za preživetje. Firma se je potrudila in o ____resu pripravila precej materiala.

mag. Tomaž Pernovšek: Blogos+

Marko Crnkovič: Etika na blogih
Em-si, kot ga je nazivala ena izmed predavateljic je - ne morem reči drugega - zabluzil. Je pač tip človeka, ki se zna izražati le s pisanjem. Za naslednjič predlagam, da stvar lepo napiše in jo na Blogresu II. preberemo.
Po bluzenju je v terminu za vprašanja dobil vprašanje, če je spor z Dajano končan. Odgovoril je, da spora nikoli ni bilo. Za urednika portala z največ blogerji precej zaskrbljujoča izjava - na nivoju Dr.Novška.


Katja Vukčevič: Ekshibicionisti vs. voajerji – profil slovenskih blogerjev in njihovih bralcev 2007



Gdč. je predstavila nekaj prvih izsledkih o blogerski populaciji, ki ima očitno precej nizke dohodke:)
Morda bi lahko naslednjič izvedeli kaj o tem, koliko časa blogerji dejansko porabijo in kaj so na rovaš povečanega časa, namenjenega bloganju zanemarili.
Zelo zviška je gdč. govorila o triviali. Neznanstveno.
Drugače pa, gdč. je tista predavateljica, ki sem jo zgoraj že omenjal in bi nujno rabila terapijo pri Kalin-Golobovi.

Barbara Kvas: Blogi v sferi političnega

Dejvi Kolar: Nekatera pravna vprašanja za pisce in komentatorje blogov

Zadnje predavanje je razburkalo vzdušje v takrat prehladni dvorani.


Se pravi, stvar je podobna kot pri novinarstvu, čeprav je očitno marsikdo živel v  zmotnem prepričanju, da je na blogih drugače. Torej, pazljivo! (Glede na to, da je par zadev v tem zapisu kar odkritosrčnih, upam, da ne bo kakšnih posledic.) Opazi kdo kakšen lapsus v zgornji sliki?


Delavnic se nisem udeležil, kakor tudi ne pijanke.


Črta pod + drobnarije

- Ni mi žal, da sem šel.
- Srečal sem blogerja iz mojih logov, saj smo še vedno redkost, drugače pa bi bilo treba narediti nekaj več, da bi se blogerji malce spoznali med sabo, saj kukanje na kartončke v etuijih ni ravno prikladno.
- Noben predavatelj ni v okviru kejsov omenil platforme z nezanemarljivim občestvom. Avtoncenzura?
- Nekaj časa sedel v bliŽini in v cehovski maniri izmenjal par dovtipov.
- Dvorana imela en izhod, tako se ni dalo neopazno izmuzniti, pa še varnostno to ni najbolj posrečeno.

Podzemeljski v podzemlju onlajn editin'.


Pa preidimo k sreči #3! (Mami, ne brat' naprej!)

Zgodba je sledeča. Na poti proti domu mi gori t.i. lučka. Ker sem denarnico pozabil doma, upam, da mi z varčno vožnjo uspe preboj. Kakšnih 10 km od cilja đimobilu zmanjka sape. Na bližnji avtobustaji skušam organizirati reševalno akcijo, ko se ob meni ustavi kombi! Ponujena je pomoč v obliki privoza, nakar prisedem ...

stanju polšoka zapopadem, da je kombi poln za žur napaljenih babnic. Bilo jih je 6 (ŠEST)! Razloženo mi je, da gre za dekliščino in da sem, hmmm, gost. [bog je] Med sedeži kroži, mislim da, domači malinov liker, ki je šel že proti koncu. Verjetno ga niso zlivale v kanal ...  Dejstvo, da sta bila v kombiju še šofer in golobradi dečko mi je dalo upanje, da je stvar kolikortoliko normalna in da me verjetno ne bodo zapeljale v kakšno hribovsko kočo in ...;)

eD v depri

Knjiga gostov

Ker se je tega mojega edNEvnika že kar nabralo in me na moje veselje marsikdo nagovori prav z asociacijo o njem, dodajam še možnost priročne knjige gostov.

Torej, draga obiskovalka, obiskovalec ...

7 % blogo$lužkarjev?

V današnji mesečni ediciji Mojih financ je tudi članek o blogih. Zanimivo, da je fotka vzeta z eD platforme;))

V članku avtor navaja, da je glavni namen le (!?) 7 % blogov ustvarjanje dobička. Poleg tega, kako je mogoče tako velik %, se poraja ogromno vprašanj, saj se tudi pri nas blogosfera vedno bolj razvija. Praktično vsak mesec se zgodi kaj "prelomnega". Pri nas je sedaj glavni trend ne biti komercialna 3,14-(USA).

A kdo pri nas kaj zasluži od bloganja? Bo kdo pri nas kdaj resno zaslužil? Kako sploh zaslužiš;?

Lapsusi 27-33

Kako sem zlomil si.blogs

Tudi slepa kura ga ...

Tako sem, sicer popolni kompjuterski analfabet, odkril "razpoko" na spletni strani si.blogs, ki preko RSS protokola na enem mestu zbira slovenske blogerje. Seveda tiste, ki se vpišejo.

To poletje sem nekoliko bolj aktiven kot doslej, ko sem spravil skupaj le kakšnen vpis na mesec. Ker sem v okviru eDnevnika opazil možnost, da lahko nastavim objavo sporočila nekoliko bolj v prihodnost, sem to dejansko želel preizkusiti. Poleg tega sem v istem času napisal dva člančiča in se mi ni zdelo pametno objaviti obeh naenkrat.

Rezultat? Moj blogec je bil kakšen teden na vrhu lestvice, kar je nekoliko vznemirilo slobložje.

Tudi odzivi so bili:  

Andrej

Area52 - avtor se je med drugim poslužil moje "finte"

V moj edNEvnik sta prišla celo dva komentarja, vendar se mi je pri odgovarjanju zalomilo - tudi v povezavi z nastavitvami časa - in sem kasneje vse zbrisal. Zato tudi ta vpis. Opravičujem se tudi za cenzuro.