gemanov edNEvnik

Pohvala javnemu uslužbencu

Ko osupne(T)EŠ ...

Kdo bo usekal po mizi?

Zlet ali izlet?

zlèt  zléta m (ȅ ẹ́) 1. nekdaj slavnostna prireditev, na kateri množično nastopajo člani telovadnih društev: udeležiti se zleta; prirediti zlet / vsesokolski zlet v Pragi / zlet tabornikov 2. knjiž. vzlet: zlet rac z jezera 3. knjiž. polet: zlet na mesec / zavirati zlet misli ♪

izlèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. krajše potovanje, navadno za razvedrilo, zabavo: delati, prirejati izlete; naredili smo izlet na morje, v gore; hoditi na izlete / avtobusni izlet; celodnevni, daljši, enotedenski izlet; družinski, sindikalni, šolski izlet; poučni izlet ekskurzija; izlet z vlakom 2. knjiž., redko oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi: svojo tezo je osvetlil še z majhnim izletom v zgodovino matematike 3. glagolnik od izleteti: močen izlet čebel / izlet ptic iz gnezda ◊ čeb. čistilni izlet čebel ko prvič spomladi izletijo in se iztrebijo; šol. majski izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; maturantski izlet ♪

*Zapis je namenjen kot podlaga neki interni debati. Pojma se ne izključujeta, saj je možno iti na izlet na zlet, ali zleteti na izlet, vsekakor pa zbiranje ljudstva na določeni (simbolični) točki ob določenem (simboličnem) dnevu ni zgolj izlet.

Človek se vsak dan uči, nekatere lekcije pa si je vredno zapomniti za naprej

Pri obiskovanju javnih dogodkov je treba vzeti v zakup, da lahko pride do različnih situacij, ki vplivajo na spremljanje dogodkov in na katere se težko vpliva, vsekakor pa so tudi določene meje, kaj je npr. še sprejemljivo. Če imaš dolgo kilometrino s praktično vseh zornih kotov, kot organizator, kot nastopajoči, ali zgolj kot obiskovalec, razumeš, da ne smeš biti pretirano pikolovski.

Za primer vzemimo kantavtorski dogodek priznanega izvajalca v drugem kraju z vstopnino. Stvar je nekoliko bolj komornega značaja, kar zahteva večjo stopnjo zbranosti. Prizorišče je kombinirano, kar pomeni, da poleg poslušališča v neposredni bližini obratuje šank, vse skupaj pa deluje pod dežnikom firme, ki obljublja "kult(ur)no zabavo". To jim v osnovi tudi uspeva, poleg tega pa so v Trizvezdičnem, ki je z urbano sceno dokaj na tesnem, eni redkih, ki nudijo zatočišče pripadnim manjšine, ki se ne navdušuje nad terorjem brezokusja. Prav zato je "mejna vrednost" vsakega kult(ur)nozabaveželjnega osebka visoka, zato ni odveč, če se spoštuje njegovo oz. njeno možnost za spremljanje dogodka, že z vidika možnosti ponovnega obiska.

Morda se dogodek ne prične ob napovedani uri, pa se to potrpi, če zamuda ni večja od ene ali dveh "akademskih" četrti. (Druga stvar je, da je pri nas "normalno", da se koncerti pričnejo dve uri kasneje, kot napovedano. Slišati je argument, da se čaka par ljudi ... S tem so tisti, ki znajo uporabljati uro degradirani.)

Morda ne tako majhen del občinstva pride kar nekaj minut po pričetku in se kobacajo med sedeži ter seveda zmotijo spremljanje odlične pesmi. So pač zmotili eno ali dve pesmi, vendar, saj jih bo ta večer še nekaj.

Morda prihaja z ulice nekaj hrupa, zaradi naraščanja temperatur pa je razumljivo, da se vrata ne zapirajo. Vsekakor se to da potrpeti.

Morda komu zazvoni mobilni telefon, kdaj pa kdaj se zgodi, da se to celo ne zgodi, kot je bilo tokrat:)

Morda v gostinskem delu prizorišča osebju po nesreči pade predmet, ali celo več njih, in se razbije(jo). Pač, smola.

Morda je izvajalec pod vplivom maliganov, vendar skuša korektno izvajati svoj del posla, tako da vložke spremljajočega elektronskega orkestra, ki po koncu skoraj vsake pesmi prebudujo morebitne zaspance, nekako pogoltneš.

Morda fotograf v pretirani vnemi slika celotno občinstvo, kar je sicer vedno bolj razširjena praksa, tako da si včasih že redno v kakšnem občilu, čeprav si zgolj konzument dogodkov.

Morda gostinsko osebje povzroča nekaj malega hrupa s strežbo, vendar pač opravljajo svoj posel.

Morda si obiskovalci, ki ne utegnejo zasesti prostora, od koder bi sploh videli izvajalca, naročajo takšne pijače, ki zahtevajo pripravo, ki povzroča hrup, kar seveda prekine zbranost pri poslušanju. Stvar se nekako umiri in domnevaš, da je tudi osebje doumelo, da so bile naprave nekoliko moteče za ljudi, ki so namenili obisku dogodka svoj čas in denar ter se mu povečini skušali maksimalno posvetiti.

Z ljudstvom naokoli se ob motečih momentih spogledaš in upaš, da bo stvar vseeno tekla naprej čimbolj nemoteno. Ob šanku vidiš tudi organizatorja, ki je v idealnem položaju, da bi komu kaj konstruktivnega prišepnil, pa nisi prepričan, če je.

Naposled se lahko prepustiš poslušanju ... po komadu in pol pa te iz blage zamaknjenosti nekaj brutalno predbudi. Treba je bilo zmleti kavo! Ogorčenje med sedečimi naraste. Zanimivo, kako dolgo se zna pravzaprav vleči ta postopek (mletje kave; pa tudi, da se hlapci zbunimo). Pesem se, ob popolni izgubi vsakega veselja do spremljanja dogodka, izteče, dobrodušni izvajalec pa nekoliko presenetljivo, a tolikanj bolj nezanemarljivo, pokaže svoje neveselje, do takšnih okoliščin. Morda se tudi zato koncert po dobre tričetrt ure že konča.

Če se vrnemo še h kavi. Po koncu pesmi je bilo tolerance konec. Glasno sem izustil zahtevo, da je to dovolj. Do konca špila je potem bil mir, vendar si drznem reči, da je bila večina občanov s tovrstnem tretmajem upravičeno nezadovoljna.

Po koncertu sem ob navajanju večine zgornjih argumentov s strani dveh od akterjev, ki upravljajo lokal in ki dogodku nista prisostvovala, dobil odgovor, da gre za gostilno in da je bilo po posredovanju (ko je iz soda že davno odtekla vsa dobra volja) vse OK (pojasnjevanje stvari, ki bi morale biti dotičnima jasne, je bilo pospremljeno s precejšnjo nejevoljo). Pjebi, tako se to ne dela!

Z besedami (in fotografijami) o politiki

klikni na kvadratek;)

Nabralo se je tudi nekaj t.i. klipinga:

Kozjansko.info

Sentjur.si

Šentjurske novice:

Domače branje za lokalno politiko

Če je mogoče kdo pričakoval, da se bo uradna predstavitev Zbornika Literarnega društva Šentjur odvijala v za to bolj primernem, predvsem pa kulturnem prostoru, se je krepko uštel. Tokratna prireditev je bila kar v skupščinski dvorani Občine Šentjur, seveda z namenom, saj so se z zbornikom avtorji dotaknili šentjurske politike.

Priprava na zbornik, kot je povedal glavni in odgovorni urednik Bogdan Rahten, se je začela že v začetku prejšnjega leta. Predvidena predstavitev naj bi bila začrtana v času volitev, ko je bila politika tema številka ena. Vendar se je iz različnih vzrokov izdaja le-tega zavlekla v mesec januar, kar pa konec koncev niti ni bilo slabo in v pomanjkanju dogodkov v tem mesecu je svoj upravičeni delež požela tudi 11. izdaja zbornika z imenom „Z besedami o politiki". Urednika, ki sta bila celo dva, poleg že zgoraj omenjenega Bogdana Rahtena še Luka Hvalc, sta tokratni zbornik začrtala predvsem kot ogledalo naši politiki. Zanimiva, ampak tudi za resen razmislek vredna novost so slike v zborniku, ki odkrito kažejo na plat ne najboljše ekipe, ki je nekaj let skrbela za našo občino. Malenkosti, ki jih marsikdo, že zaradi občasno težke rešitve, enostavno spregleda. Samo prireditev je otvorila šentjurska skupina izraznega plesa Jabuke, ki jih za to skupščinsko dvorano niso nabrali preveč, kot je hudomušno pripomnila voditeljica Anita Koleša.

Predsednik literarnega društva Rahten je v svojem uvodu izpostavil predvsem dva avtorja, ki sta po njegovem mnenju naredila presežek literarnega dela: Rada Palirja in Milenka Straška iz Pilštanja. Celotna prireditev je bila zastavljena na zelo viski ravni, saj so večino voditeljskih in drugih govorniških besedil sestavljali razni aforizmi in skriti pomeni, ki so lepo napolnjeni dvorani vzbujali prikriti in manj prikriti smeh. Jože Mastnak - Marjan je po svoje zašilil prireditev s predvolilnimi aforizmi, ki pa so bili bolj ko ne namenjeni drugi politični opciji, za katero se je tudi sam zavzemal. Dodal je nekaj aforizmov, ki so nastali po volitvah, kot so „Komur pred volitvami ni kapnilo, ga je po volitvah kap" , in podobnimi.

Literarni zbornik vsakič predstavi znano šentjursko osebnost. Tokrat so tudi zaradi teme zbornika izbrali nadporočnika Franja Malgaja. Objavili so še nikoli objavljeno Malgajevo fotografijo. Zanimivo je, da je lastnika te fotografije - Malgajevega soborca - skupaj s fotografijo obstrelila nemška krogla. Prav tako so v raziskavi pokazali tako blišč kot bedo domačije šentjurskega borca za severno mejo. Urejeni del domačije in del, na katerem se je udrla streha.

Jabuke so se v stilu črnega humorja pošalile na račun propadajoče šentjurske Blagovnice, kjer kupcu olajšajo nakup samo z enim izdelkom v branži na prodajnih policah, in podobnimi. Kontekst tega sestavka je vzet iz Utripa leta 1980, kjer je bila Blagovnica velik korak naprej, danes pa vsem na očeh hira. Takšni humorni dovtipi pa so sprožali bolj grenak nasmeh pri poslušalcih.

Vseskozi je bila prireditev podkrepljena s slikovnim materialom na projektorju. Za konec so člani neformalne skupine VIS predstavili tudi lastno posnet in zaigran film, ki pa se ni izšel, kot so VIS-ovci upali, tako da nismo videli zaključka.

Rahten je tudi namignil, da smo nekatere okrogle obletnice Šentjurčani enostavno prezrli, med drugim 100-letnico rojstva narodnega heroja Miloša Zidanška, 95-letnico Dušana Kvedra, ki je bil celo veleposlanik Jugoslavije v Indiji, 70-letnico Goceta Kalajdžiskega in druge.

Zbrano gradivo je zagotovo opomnik sedanji oblasti. Zbornik, ki ga bomo še dolgo časa jemali v roke. Za konec so literati namočili še župana Diacija, in sicer z označenim predvolilnim napisom „Hvala, ne bom vas razočaral", in mu simbolično podarili zbornik, kjer bo, če mu bo zmanjkalo idej, kaj narediti, z lahkoto našel kakšno novo in svežo. Politika je tista, ki je dolžna poskrbeti, da bo takih podob čim manj, civilna sfera, tokrat na čelu z Literarnim društvom, pa da na te podobe opozarja. V tej luči so v zborniku objavljena tudi nekatera druga besedila, kot so Polnarjev nastopni govor, komentar Saške T. Ocvirk in drugi.

Literati so se nato preselili v sejno predavalnico v vrhnjem delu Občine, kjer so si ob poslušanju Keltovega didžiriduja privoščili še kozarček rujnega.

Jure Godler / Šentjurske novice, 26. 1. 2011

Umiranje za dres z mikroskopskim državnim grbom

Na športnih oblačilih najdemo emblem panožne organizacije, ki se nahaja desno zgoraj z gledišča športnika, ki ga nosi, vsebuje pa tudi grbek, ki je polovično zakrit(!):

Poštarji nas lupijo

Pošta Slovenije bo z avgustom podražila svoje storitve. V notranjem prometu bo tako pošiljanje standardnega in navadnega pisma ter dopisnice dražje za tri cente, kar se morda ne sliši veliko, vendar gre za povišanje za 11,5 odstotkov! Samo v poldrugem letu se je ista storitev podražila za 45 %.

Skušal sem najti gibanje cen dopisnic in standarnega pisma za nazaj in dobil naslednje podatke:

1. 8. 2010: 0,29 EUR (oz. 69,496 SIT preračunano po paritetnem tečaju 1 EUR = 239,64 SIT*)

1. 5. 2009: 0,26 EUR

1. 5. 2008: 0,23 EUR

1. 5. 2005: 49 SIT (0,204 EUR, stara cena 45 SIT oz. 0,188 EUR)

1. 1. 2003: 38 SIT

1. 10. 2002: 33 SIT

1. 9. 2002: 34 SIT (stara cena 30 SIT)

V 8 letih je navadno pisemce dražje za 131,65 %. Koliko so šle medtem gor plače?

Povprečna slovenska neto plača

Maj 2010: 956,55 EUR

Maj 2002: 145.097 SIT (605,48 EUR*)

Od poštarjev i.e. njihovega vodstva slišimo, da je naša "A znamka" še vedno praktično najcenejša v Evropi, pri čemer pa seveda zamolčijo, da so nekatere države rahlo večje, in tudi zagotavljajo zelo visoko kakovost storitev v smislu časa dostave. Sam sem s storitvami poštarjev več ali manj zadovoljen (razen enega hujšega sranja, ko nam počitniški poštar ni prinesel ene pošiljke na preusmerjeni naslov in je bila potem neupravičena kar težka izvršba, a mladeniča nismo preganjali, da mu ne uničimo kariere), a se je v zadnjem času ukinila dostava ob sobotah: naletel sem pa tudi na primer, da jutranji kurirji ob ponedeljkih še ne dobijo razvrščene petkove pošte in tako v četrtek zvečer v nabiralnik oddana pošiljka pač pride tudi v torek.

Seveda se zavedam, da se mora pošta prilagajati, da so spremembe na trgu takšne in drugačne. Prebral sem tudi tisto, da ne sme biti prelivanja med univerzalnimi in drugimi storitvami.

Pošte postajajo minimarketi, kot smo jih bili vajeni iz časov prvih diskontov, kjer je iz vseh koncev nekaj visela. Včasih še komaj najdeš pot do okenc, kjer je skrit kakšen uslužbenec. Na drugi strani poštarji sedaj po premičnem režimu (v nekaterih manjših krajih ni več klasičnih poslovalnic) uradujejo pod kozolci ipd. Baje, da imamo premalo prebivalcev na pošto glede na povprečje EU. S statistiko se da pač vse dokazati, vendar bomo počasi res imeli pošte samo še v večjih naseljih.

Na drugi strani je zanimiv tudi pogled čistega poslovnega izida Pošte Slovenije d.o.o. v zadnjem petletju. Očitno jim nekako uspeva.

2009 18.853.272 EUR

2008 18.236.770 EUR

2007 16.550.620 EUR

2006 20.882.537 EUR

2005 15.178.133 EUR

Spar špara pri slovenščini

Nekdanji reprezentant ZDA nas pozna - pred desetletjem je mednarodno debitiral v Banski Bistrici

John O’Brien, United States midfielder who scored the opening goal in an upset victory over Portugal in South Korea in 2002, via an e-mail message. …

“With the U.S. draw come expectations of advancing. Any of these teams will be tough to out play stylewise. The underdog role against England can make for an attractive game while the other two will be hard-fought, low-scoring struggles for both sides.

“Algeria, while not known as being as talented as some other African teams, play much like their neighbors Morocco and Tunisia. Some technical dribblers and a good dose of organization. I always expect an Eastern European team to do some unexpected damage. Slovenia, however, is a tough, gritty opponent but not enough class to make a big splash at the World Cup.

“Think the group is a great. In England we have a team and country we feel comfortable with and confident against. This confidence might even make us bold enough to admit we don’t know where Slovenia and Algeria are — myself included. I know I’ve been to Eastern Europe and maybe even somewhere close to Slovenia. Then I looked at a map and saw the name Bystrica, and aha, the small town was the location of my first UEFA cup game with Ajax about 10 years ago, so, yes, I know Slovenia well now.”

vir: New York Times Goal blog

Sedi, ena!

Miro Cerar - birokratski poštni nabiralnik

V sredo zvečer prestrežem informacijo, da Sara I. ni prejela Bloudkove nagrade oz. ni mogla biti med prejemniki, ker je ni nihče predlagal?!?!

Tu ne bom zlival vročega olja na aparat, ki naj bi jo predlagal (matični klub, lokalna športna zveza, panožna zveza, …), ampak na končno inštanco, ki bi lahko tovrstnosti elegantno preprečila.

Zaslužni športnik, Miroslav Cerar, predsednik odbora za podelitev nagrad (člani so še Mima Jaušovec, Franci Petek, Cveta Pavčič, Janko Popovič, Marta Bon, Ivan Lukan, Bojan Jošt in Silva Razlag), je ob pojasnjevanju sramote skomignil z rameni in pojasneval procesne podrobnosti, da jo je v bistvu predlagal OKS, da pa je bilo to po Zlati lisici... Pa smo tam. Zakaj rabimo komisije, častna imena v njih in druge podobnosti, če fantje in dekleta ne zmorejo toliko razuma, da prekršijo proceduro (obenem bi lahko nemudoma vložili predlog spremembe ustreznega akta) in tako očiten kiks presežejo. Morda se bojijo, da bi kdo vložil pritožbo? Jih poslal pred roko pravice? Pravice?

Ako so dotični v odboru zgolj poštni nabiralnik in čakajo na predloge, potem jih ne rabimo (imenuje jih Vlada in verjetno ne delajo na moralni pogon) in bi lahko nastavili kakšno pužo, ki popiše prejete vloge in čao.

Tovrsten pojav opažam tudi na lokalni ravni, ko so aktualni razni konkurzi. Potem na prireditvah poslušamo citate členov, kako fantje izbirajo – pač, kar pride po pošti. Na koncu se zgodi, da je veliko nagrajencev kar samopredlaganih, tisti, ki pa ne premorejo čuta za samopromocijo pa, če nimajo koga, ki misli širše in jih predlaga, preprosto izpadejo.

Poanta? Vse te razne komisije – poštni nabiralniki bi preprosto morale svojo funkcijo opravljati tako, da bi bili prispeli predlogi nekakšen pripomoček, sami pa bi svojemu področju čimbolj pozorno sledili in se potrudili, da se na koncu ne bi dogajali takšni lapsusi. Ravno s prekršitvijo procedure bi Cerar in druščina pokazali veličino in dali zgled. Za nameček se je slišalo, mislim da iz ministrovih ust, da bo Sara itak še kdaj kaj hitrega odplavala...

Ob tej sramoti se sprašujem še, zakaj tokrat Metalec Kladiva ni protestno zavrnil prejema nagrade, (Bloudkova nagrada je eden izmed pogojev za izredno pokojnino + 3K EUR finančne beneficije.), če je že začel z načelnostmi?

Naletel sem še na eno zanimivost, ki situacijo še bolj groteskizira. 11. člen Zakona o Bloudkovih priznanjih pravi: »Odbor lahko letno podeli največ tri Bloudkove nagrade.« Letos so podelili 4 (P. Kozmus, Jože Okoren, Stane Papež in Adi Vidmajer).

Cerarjev odbor je očitno uporabil drugo poved člena, ki se glasi: »Ne glede na določilo prejšnjega odstavka se v izjemnih, posebej utemeljenih primerih odbor lahko odloči, da se letno število Bloudkovih priznanj poveča, vendar največ za eno nagrado in dve priznanji.«

Zanimivo, da se takšna zgodba dogaja na področju športa, kjer je veliko govora o (izgubljenih) vrednotah, višjih motivih, pozitivnih zgledih, etiki,... S tem se povezuje tudi pojem fair play (dalje FP). Zanimivo, da na straneh Zavoda za FP in strpnost v športu piše: Fair play ne pomeni samo strogo se držati pravil... (sic!)

In ravno naš Miroslav Cerar je v virih opisovan kot borec za fair play. Je vrsto let član evropskega združenja za FP, lani pa je postal član mednarodnega komiteja za FP. Najbolj fair bi bilo torej?