Starši romskih otrok, ki obiskujejo romski vrtec Pikapolonica v naselju Brezje pri Novem mestu in tudi tisti, katerih otroci bodo v vrtec prvič stopili v jeseni, so v ponedeljek 21. julija Mestni občini Novo mesto, Zvezi Romov Slovenije in upravi vrtca Pedenjped poslali peticijo proti ukinitvi programa celodnevnega varstva romskih otrok.
Na mestni občini Novo mesto pojasnjujejo, da so se za takšen ukrep odločili zaradi nerednega obiskovanja romskih otrok. Zaposleni v romskem vrtcu Pikapolonica pa očitke zavračajo.
43-letni Bojan Brajdič in njegov 23-letni sin Istok Šajnovič iz novomeškega romskega naselja Brezje, ki sta osumljena storitve suženjstva ostajata v priporu. Senat novomeškega Okrožnega sodišča jima je 11. julija znova podaljšal pripor.
-kliknite na ikono in prisluhnite intervjuju s predsednico novomeškega sodišča Milojko Gutman
BO ROMSKI VRTEC PIKAPOLONICA OD SEPTEMBRA DALJE SAMEVAL ?
Na fotografiji je romska deklica , ki živi v romskem naselju Goriča vas pri Ribnici
Sredi največjega romskega naselje Brezje pri Novem mestu, so pred sedemnajstimi leti postavili leseni objekt, ki je kmalu dobil ime romski vrtec Pikapolonica. V tem šolskem letu ga je obiskovalo osemindvajset malčkov. Tik pred odhodom na zaslužene počitnice je v vrtec priromala novica, ki napoveduje velike spremembe, tudi kadrovske.
Starši romskih otrok napovedujejo, da svojih otrok v primeru zamenjave osebja ne bodo pošiljali otrok v vrtec, saj so s sedanjimi vzgojiteljicami več kot zadovoljni.
Babica pripoveduje, je naslov kratkega filma, ki ga je pred nedavnim posnela in pripravila 17-letna Martina Hudorovič, ki živi v manjšem romskem naselju Drnovo pri Krškem. Martina je tudi uspešna učenka, saj je z odličnim uspehom zaključila 2. letnik Srednje kmetijske šole Grm v Novem mestu, kjer se izobražuje za cvetličarko. Najbolj jo moti to, da večinaRomov svojim otrokom ne ponuja spodbude pri izobraževanju, kot jo sama najde pri svojih starših. Tudi njena starejša sestra Jasna je filmska ustvarjalka in uspešna učenka Srednje gostinske šole v Novem mestu.
Besedilo, fotografije in tonsko gradivo; Bogdan Miklič
ŽIVLJENJE BREZ VODE IN ELEKTRIKE
V mnogih Slovenskih romskih naseljih Romi še vedno živijo brez vode in elektrike, kar otežuje vključevanje v vsakdanje življenje. V Goriči vasi pri Ribnici, deželi znani po suhi robi, smo obiskali romsko naselje, v katerem živi okoli 50 Romov, tudi Danilo Hudorovič.
Romi iz Goriče vasi pri Ribnici so pred občinsko stavbo protestno postavili šotore in od župana zahtevali boljše pogoje za življenje.
-kliknite na ikono in poslušajte Hudorovičevo izjavo
Vojko Šarkezi je oče štirih šoloobveznih otrok. V naselju si je pred kratkim postavil zidano hišo, vendar brez vode in elektrike težko živijo.
-kliknite na ikono in poslušajte Šarkezijevo izjavo
Danes so lepši in boljši časi. Nekoč je bilo težko za Rome. »Morali smo prosjačiti, revščina je bila« pravi 70-letna prebivalka romskega naselja Goriča vas, Silva Hudorovič, ki živi v počitniški prikolici brez vode in elektrike.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo Silve Hudorovič
Nihče od prebivalcev ni niti začasno niti stalno prijavljen v naselju. Branko Hudorovič je prepričan, da je lokalna skupnost tista, ki bi morala rešiti njihovstanovanjski problem, hkrati pa meni, da župan tega interesa nima.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo Branka Hudoroviča
Katja Kocjan ni pripadnica romske skupnosti. Že osmo leto pa v izvenzakonski skupnosti živi z enim od ribniških Romov. Kot pravi si nikoli ni predstavljala, da imajo Romi tako neprimerne pogoje za življenje. Voda in elektrika bi ji spremenili življenje.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo Katje Kocjan
Ja, res si ne predstavljamo življenja brez vode in elektrike. Silvo Hudorovič smo vprašali, če se je v svojih 70-letih kdaj tuširala v kopalnici.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo Silve Hudorovič
Naj spomnimo, da je ribniški župan po protestu v mesecu aprilu obljubil, da bodo Romi v Goriči vasi dobili vodo.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo ribniškega župana
Prav zaradi neizpolnjene obljube župana so se prebivalci Goriče vasi znova postavili pred stavbo ribniške občine. Vojko Šarkezi.
-kliknite na ikono in poslušajte Šarkezijevo izjavo
Ko so za pogajalsko mizo poleg prebivalcev Goriče vasi in župana sedli predstavniki Zveze Romov Slovenije, so kljub vroči razpravi sprejeli nekaj novih plodnih sklepov.
>>Odnosi med Romi in večinskim prebivalstvom so se po poročanju nekaterih medijev ob primeru domnevnega zasužnjevanja v Brezju močno poslabšali<< je prepričan podpredsedik Zveze Romov Slovenije-Bojan Tudija
>>Poročanje nekaterih medijskih hiš v Sloveniji meji na sovražni govor << je prepričan Bojan Tudija, podpredsednik Sveta romske skupnosti in podpredsednik Zveze Romov Slovenije. Na njegovo pobudo so se vprostorih enote Zveze Romov v Novem mestuz ožjim vodstvom Sveta romske skupnosti, srečali predstavniki državnih in lokalnih institucij, ki so razpravljali o poročanju nekaterih medijskih hiš in posameznih novinarjev.
-kliknite na ikono in poslušajte Tudijevo izjavo
Tudija pojasnjuje, da so tudi na seji Sveta romske skupnosti ugotovili, da ravno preko medijev nastaja največ nestrpnosti do Romov.
-kliknite na ikono in poslušajte Tudijevo izjavo
Na vprašanje ali bodo v Svetu romske skupnostiodslej več pozornosti namenili na medijem, pa odgovarja;
-kliknite na ikono in poslušajte Tudijevo izjavo
Po mnenju programske direktorice Centra za medijsko politiko,Brankice Petkovič z Mirovnega inštituta, senzacionalistične obravnave dvigajo naklado in gledanost ter s tem zaslužek, to pa je slabo za družbo. Na vprašanje kaj Svet romske skupnosti lahko naredi pri negativnem poročanju o Romih, pa pojasnjuje;
-kliknite na ikono in poslušajte Petkovičevo izjavo
Pogovor z semiškim županom Ivanom Bukovcem o tamkajšnjih Romih
ROME IZ SEMIŠKEGA NASELJA BELIČNIK ŽELIJO PRESELITI V UREJENO NASELJE SOVINEK
Na meji med črnomaljsko in semiško občino je pred leti zraslo na črno postavljeno romsko naselje, ki so ga poimenovali Beličnik. V njem živi nekaj deset Romov, občina Semič pa si prizadeva, da bi tamkajšnje Rome preselili v romsko naselje Sovinek, ki se ureja tudi ob pomoči države. Več o tem pa v pogovoru z županom občine Semič Ivanom Bukovcem.
-(kliknite na ikono in poslušajte izjavo-Ivana Bukovca)
Naselje Beličnik je nastalo pred prebližno 15-leti, v naselju je 70 prebivalcev, živijo brez vode in elektrike. Na vprašanje katere lokacije se ponujajo pa semiški župan Bukovec pravi;
-(kliknite na ikono in poslušajte izjavo-Ivana Bukovca)
In kako preselitev razumejo tamkajšnji Romi?
-(kliknite na ikono in poslušajte izjavo-Ivana Bukovca)
Semiškega župana Ivana Bukovca moti, da Zveza Romov za Dolenjsko, Posavje in Belo Krajino nifinancirana iz državnega proračuna.
-(kliknite na ikono in poslušajte izjavo-Ivana Bukovca)
RAZVOJNO IZOBRAŽEVALNI CENTER RIC-NOVO MESTO IZVAJA DELAVNICE ZA ROMSKE OTROKE
Razvojno izobraževalni center-Ric Novo mesto v romskem naselju Brezje izvaja delavnice za romske otroke, ki so po besedah direktorice Mete Gašperšič izredno dobro obiskane. Aktivnosti tečejos pomočjo Evropskega socialnega sklada, Ministrstva za šolstvo in šport ter mestne Občine Novo mesto, poimenovali pa so jih UČIMO IN IGRAMO SE SKUPAJ in MOBILNA SVETOVALNA SLUŽBA.(na fotografiji-Meta Gašperšič )
Preko Zavoda za zaposlovanje je bilo v letošnjem šolskem letu v osnovno šolo za odrasle na novomeški Ric napotenih 50 Romov. S pomočjo Centra za socialno delo pa je bilo vpisanih nekaj več. Kako uspešni so bili Romi v izobraževanju, pa smo vprašali direktorico Meto Gašperšič
-(kliknite na ikono in poslušajte izjavo )-Mete Gašperšič, direktorice novomeškega RIC-a.
Pred stavbo novomeškega sodišča se je 4.junija zbralo nekaj deset Romov, ki so na miren način protestirali proti po njihovem mnenju neupravičeni obsodbi Bojana Kovačiča in njegovega sina Davida iz romskega naselja Brezje pri Novem mestu, ki ju sodišče oktobra lani pravnomočno obsodilo zaradi roparskega napada na nekdanjega romskega svetnika Romana Tasiča. Bojan Kovačič, obsojen na šest let zapora in njegov sin David na dve leti in pol zaporatrdita,da nista ničesar kriva in, da so zato zasedli prostor pred vhodom v sodišče.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo Bojana Kovačiča
Kovačič, ki bo za rešetkami moral razmišljati šest let pa še dodaja, da nekdanjega romskega svetnika Romana Tasiča s sinom Davidom nista napadla , z njim tudi nista prišla v telesni stik. Z drugim sinom Amadeom sta ga le srečala ob bančnem vhodu. Tasič, ki je po Kovačičevih besedah malo pred tem z ženo na banki dvignil neznano vsoto denarja, se je ob srečanju čutil ogroženega in je ženi ukazal, naj mu izroči pištolo, ki naj bi jo nosila v torbici. Ob tem se je Kovačičev mlajši sin Amadeo prestrašil in Tasiča udaril s pestjo, ta pa je zatem trdil, da so ga vsi trije napadli in okradli, vendar sta bila, ker je bil Amadeo ob srečanju mladoleten, obsojena le starejša Kovačiča. Obsojeni sin David pa dodaja, da bi sodišče lahko pogledalo posnetek kamere, pa jih niso in dodaja;
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo Bojana Kovačiča
Dogajanje pred sodiščem je iz ozadja spremljala tudi opremljena policija.Romi pa so predvsem zahtevali, naj prednje stopi predsednica Okrožnega sodišča Milojka Gutman in jim pojasni, kakšne možnosti jim še ostanejo. Predsednica tega ni storila, je pa zato sprejela novinarje.
-kliknite na ikono in poslušajte izjavo predsednice novomeškega sodišča Milojke Gutman
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti (romska radijska oddaja)
NACIONALNI-RADIO SLOVENIJA ŽE OD DECEMBRA 2007 PREDVAJA TEDENSKE ROMSKE ODDAJE
Roman Kuhar-voditelj;
»Voditelj oddaje pa ni Rom« Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov, takšno sodelovanje je naša prednost »Voditelj oddaje pa ni Rom,« je na predstavitvi romske oddaje Naše poti dejala Tatjana Pirc, odgovorna urednica prvega programa Radia Slovenija, »ampak je Roman.« Tako je na simpatičen način opravila z dilemo, o kateri sem tudi sam veliko razmišljal: je primerno, da romsko oddajo vodi nerom? K sodelovanju pri Naših poteh sem bil povabljen zgolj kot glas – kot tisti, ki bere napovedi prispevkov, ki jih pripravljajo romski novinarji. Romski voditelj, ki je že imel opravljeno govorno šolo za samostojno nastopanje pred mikrofonom, je namreč nekaj tednov pred začetkom oddajanja Naših poti odpovedal sodelovanje. Nekateri so menili, naj romski novinarji, ki trenutno obiskujejo govorno šolo, vseeno vodijo oddajo, češ da predvsem na televiziji in tudi na radiu dela nekaj ljudi, ki so govorno šolo preskočili. S tovrstno »pozitivno diskriminacijo« ne bi kršili samo profesionalnih standardov, ampak bi oddaji in novinarjem naredili medvedjo uslugo. Na radiu se namreč še kako sliši neizšolan glas. Priprava radijske oddaje je skupinsko delo. Glavnino naloge opravi novinar ali novinarka, nič manj pomembno vlogo pa nima bralec, ki tekst bere, montažer, ki prispevek montira, in tehnik na programu, ki posnetek emitira v eter. Priprava romske oddaje na nacionalnem radiu zato nujno zahteva sodelovanje Romov in neromov – in ker sem povabilo k oddaji sprejel, lahko po petnajstih posnetih oddajah rečem, da je takšno sodelovanje naša prednost. Naše poti se po radijskem formatu ne razlikujejo od drugih informativnih oddaj. Zanjo veljajo enaki profesionalni novinarski standardi kot za vsako drugo oddajo. V kontekstu romski radijskih programov in oddaj, ki obstajajo v Sloveniji, je to njena specifika in prednost. Naše poti namreč niso zgolj oddaja za Rome, ampak so hkrati tudi oddaja o Romih, vredna posluha širšega poslušalstva. V državi, kjer je socialna distanca do Romov konstantno visoka, je slednje za Rome morda celo pomembnejše kot prvo. Romi so namreč – kot je pokazala zadnja raziskava Dela Stik (marec 2008) – v Sloveniji poleg nacistov, narkomanov in satanistov najmanj zaželeni sosedje. Triinštirideset odstotkov vprašanih jih ne bi želelo za svoje sosede. Čeprav so novinarji, ki sodelujejo pri nastajanju oddaje – Monika Sandreli, Bogdan Miklič, Romeo Horvat Popo in še nekaj občasnih sodelavcev, predvsem pa Enisa Brizani, ki poleg novinarskega dela opravlja tudi redaktorsko delo –, novinarji-začetniki v radijskem mediju, so bili tako rekoč vrženi v vodo in so morali splavati v zelo kratkem času. Medtem ko sem sam ob svojih radijskih začetkih pred več kot petnajstimi leti dobro leto snemal zgolj ankete na cesti – kar velja za najbolj enostaven radijski format –, so morali novinarke in novinarji Naših poti že od samega začetka pripravljati »odrasle« radijske prispevke – problemske, informativne, preiskovalne, portretne. Kako dobro jim to uspeva, bodo ocenili tisti, ki nas poslušajo – sam si bom dovolil izpostaviti le odlično redaktorsko delo Enise Brizani, ki s pomočjo Cirile Štuber, urednice večernega in nočnega programa, bdi nad vsemi prispevki, jih dodatno izpili, če so brušenja še potrebni, in poskrbi za to, da so Naše poti to, kar so – dobra romska oddaja z veliko potenciala za rast in nadgradnjo. Meni na koncu ostane samo še to, da sem in tja kakšen stavek naredim še malo bolj radijski in da vse skupaj zavijem s primernim glasovnim celofanom. Pri slednjem mi je v veliko pomoč Enisa, ki mi pomaga pri izgovorjavi in naglasih številnih romskih besed, ki jih je v oddaji treba prebrati. In skozi tovrstno sodelovanje in izmenjavo znanj in izkušenj se kristalizirajo Naše poti. Ker je Enisa pred kratkim opravila vmesno avdicijo – kar je pravzaprav kolokvij na polovici semestra v radijski Šoli za kulturo govora –, se v zadnjih oddajah glasovno pojavljava oba, s tem pa oddaji dajemo novo dinamiko.
Naše poti seveda niso oddaja brez napak, ki nima nobenega potenciala za rast. Prva stvar, ki pade v … uho, je količinsko prevladovanje slovenščine nad romščino. Radijski medij že sam po sebi težko prenaša prevajanje – televizija je s podnapisi v bistveni prednosti. Tiste prispevke, ki so posneti v romščini – predvsem gre za intervjuje z romsko govorečimi sogovorniki –, na kratko povzemamo v slovenščini in obratno: prispevke v slovenščini povzemamo v romščini. Slednjih je seveda več in če se – malo zares in malo tudi ne – strinjamo s tezo, da oddajo o Romih bolj potrebujejo Slovenci kot Romi, potem je to razmerje primerno. Sam bi si vseeno prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti. Potencial oddajeDrug potencial vidim v še boljši izrabi radijskega medija za prenos predvsem portretnih prispevkov. Ti namreč zahtevajo nekaj več patosa, za katerega pa v oddaji pogosto zmanjka prostora in časa. Ključno vprašanje, ki se zastavi ob koncu vsakega novinarskega dela, je efekt, ki ga to delo doseže. Nas sploh kdo posluša? Nekaj odzivov smo prejeli, oglasili so se nam tudi Romi sami. Nekaterim je oddaja všeč, eden od njih pa je rekel, da je oddaja dolgočasna. Boljša bi bila, pravi, če bi vrteli glasbene želje. Tako kot to počnejo na komercialnih radijskih postajah. In tako na koncu spet pristanemo pri klasični zgodbi o razmerju med resnimi in problemskimi novinarskimi prispevki in lahkotno vsebino, s katero komercialni programi grabijo množice. Vse to zastavlja še pomembnejše vprašanje – enotenje romske skupnosti, s katero zabrišemo razlike znotraj nje … Pa čeprav gre za nekaj na videz tako nepomembnega, kot je okus za radijski program. Seveda, Romi bi potrebovali tudi komercialno radijsko postajo. V množici copy paste radijskih postaj v Sloveniji bi bila to prava osvežitev, pa čeprav bi cel dan vrteli glasbene želje. Na Radiu Slovenija pa bomo medtem v oddaji Naše poti še naprej trmasto vztrajali pri profesionalnem in nekomercialnem pristopu k romski tematiki. In nenazadnje tudi k romski glasbi. Peter Barbarič, dober poznavalec te glasbe, v Naših poteh s preciznim izborom najraznovrstnejše romske glasbe iz različnih koncev sveta odlično razbija stereotip Balaševićeve podobe romskega ansambla na ohceti, ki ga ima večina izmed nas v glavi, ko pomislimo na romsko glasbo. Sam bi si prizadeval za več romščine v oddaji – to je zagotovo eden od ciljev, ki mu je potrebno slediti.
Enisa Brizani-redaktorica
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti Pred začetkom »moje poti« se nisem kaj dosti ukvarjala z Romi in s tem, da je tudi v meni romska kri, saj sem na svoji poti uspeha nekako pozabila na to – Ali je sinonim za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? – O ustvarjanju oddaje za in o Romih na Radiu Slovenija RTV Slovenija je v skladu z določbami Zakona o radioteleviziji Slovenija jeseni 2006 začela z izobraževanjem, katerega rezultat naj bi bili za samostojno delo usposobljeni novinarji. O samem izobraževanju v tokratnem prispevku ne bom izgubljala besed, namen je bil sicer dober, rezultat malo manj. Kasneje se je izkazalo, da ni bilo dovolj, da smo obvladali teorijo, manjkala nam je praksa. Ne glede na to je bilo samo izobraževanje koristno, vsaj zame – izvedela in naučila sem se veliko novih stvari, ki mi bodo prav prišle tudi v vsakdanjem življenju. Priznam, da po končanem izobraževanju nisem pričakovala ničesar. Veliko je bilo nedorečenih stvari, nismo niti vedeli ali oddaje bodo ali ne. Usoda je verjetno hotela, da sem danes redaktorica romske radijske oddaje. Radovednost, odprtost, samoiniciativnost. Po pogovoru z odgovorno urednico prvega programa Radia Slovenija Tatjano Pirc sem kljub pomislekom sprejela izziv in 1. oktobra 2007 začela delati na prvem programu Radia Slovenija. Vedela sem, da me čaka ogromno dela in predvsem še učenja. Šele takrat se je zame začelo izobraževanje v pravem pomenu besede. Vsakodnevna novinarska dela, snemanja na terenu, vnašanje posnetkov v za to namenjen program, montiranje prispevkov in anket. Nič kolikokrat se je zgodilo, da sem prišla s terena, želela narediti prispevek in ugotovila, da ni posnetka. Na vse te stvari smo bili opozorjeni že na izobraževanju, a kot sem omenila, je bolj kot teorija pomembna praksa. Poleg mojega novinarskega izobraževanja je bilo treba določiti vsebine oddaj, se dogovoriti, kdo bo sodeloval pri oddaji in kdo jo bo vodil, saj sami še nismo imeli ustreznih licenc za nastopanje na radiu. Vse to je bilo na nek način prepuščeno meni. V prvih mesecih sem se počutila, kot da so me vrgli v vodo in da ne znam plavati. Občutek utapljanja je hitro minil, saj mi je ogromno pomagala urednica nočnega in večernega programa na Radiu Slovenija Cirila Štuber in me naučila držanja na gladini. Ko je bila ekipa sodelavcev nekako formirana in ko smo začrtali smer Naših poti, smo bili skeptični glede tem za oddaje in se spraševali, kje jih bomo našli in ali jih bo dovolj? Danes lahko rečem da se ni treba bati, da ne bi imeli o čem poročati, saj se teme ponujajo same od sebe. Novinar mora biti radoveden in spremljati dogajanje ne samo v bližnji okolici, temveč tudi širše, navezovati stike z različnimi ljudmi in se z njimi pogovarjati. Izobrazba pri opravljanju tega poklica ni tako zelo pomembna, pomembna je odprtost, samoiniciativnost, želja in veselje za opravljanje tega poklica. V romščini ali slovenščiniPrišli smo tudi do ovire – kako delati oddajo? V katerem jeziku, romskem ali slovenskem? Prav bi bilo, da so oddaje v romskem jeziku, saj so namenjene Romom, toda ali bi s tem dosegli širši namen oddaje – predstaviti Rome v Sloveniji drugače od splošno znanega slabega mnenja večinskega naroda, s katerim se srečujejo Romi ne samo v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Ali bodo potem ljudje v Sloveniji gledali na nas drugače? Cigani (namenoma uporabljen slabšalni izraz) so umazani, kradejo, lažejo ... »Če ne boš priden, te bo odnesel Cigan,« strašijo mame svoje otroke ... Ali nas bodo potem bolje razumeli, ali bodo potem več vedeli o nas, naši zgodovini, kulturi in jeziku? Mojemu osemletnemu sinu se je zgodilo, da so ga imenovali »ciganski model« in da se je »rodil med Cigani«? Ne vem, ali sta bili ti zbadljivki povezani z mojim pojavljanjem v medijih ali z mojim priimkom (stric in oče sta v jazz in etno krogih znana glasbenika), dejstvo pa je, da sta se verjetno zaradi predsodkov staršev teh dveh otrok prenesli tudi na njihove otroke in s tem na mojega sina.
Zastavljalo se je tudi vprašanje, v katerem »narečju« romščine govoriti? V Sloveniji sta najbolj razširjeni t. i. »prekmurska« različica in »dolenjska« različica romščine, sledi ji narečje »gorenjskih« Sintov in narečja pozneje priseljenih Romov iz republik nekdanje skupne države. Če bi se odločali in govorili o televizijski oddaji, te dileme ne bi bilo, saj se da to »težavo« elegantno rešiti s podnapisi. Kako naj ravnamo na radiu, ki je popolnoma drugačen in zahtevnejši medij? Kako naj pristopimo in pritegnemo ne samo Rome, temveč tudi »Gadže« (beseda, ki v romščini pomeni nerome). Ubrali smo srednjo pot in se odločili, da bomo prispevke opremljali s povzetki oziroma prevodi. To pomeni, da novinar, ki naredi prispevek, povzame in prevede bistvo v romščino ali obratno, odvisno od sogovornika. S takim načinom dela se sicer porabi več časa, a smo uspeli združiti oba namena – oddaja za Rome in o Romih v Sloveniji. Razumejo nas Romi in Gadže. Če smo ali bomo z Našo potjo pritegnili k poslušanju Rome, jim pokazali, da je Naša pot njihova oddaja, v kateri lahko veliko izvejo in se tudi česa naučijo, in če bomo z Našimi potmi vsaj malo pripomogli k strpnejšemu odnosu Gadžev do Romov, če nas bodo ti spoznavali tudi v drugačni luči in potem mogoče na nas gledali drugače, potem je to za Naše poti in zame uspeh. Zame zato, ker s svojim delom prispevam kamenček na dolgi poti boljšega položaja romske skupnosti v Sloveniji. Vsi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjamo z Romi, zlagamo ta pisan mozaik. V Sloveniji se zadnje čase dosti, a vseeno premalo pozornosti namenja Romom. Vesela sem, da v medijih lahko zasledimo tudi pozitivne novice o Romih in ne samo zapisov v črnih kronikah. Ali je uspeh, če živimo po pričakovanjih večine?Položaj romske skupnosti v Sloveniji se počasi izboljšuje, predvsem pa sem vesela, da se za boljši položaj ne trudijo več samo Gadže – nevladne organizacije, profesorji z nekaterih fakultet, antropologi in jezikoslovci, temveč tudi Romi sami. Pred začetkom »moje poti« se nisem kaj dosti ukvarjala z Romi in s tem, da je tudi v meni romska kri, saj sem na svoji poti uspeha nekako pozabila na to, kar se pričakuje tudi od ostalih. Spraševala sem se, zakaj se ne trudijo »uspeti« tudi oni, tako kot recimo moj dedek, ki ni želel več živeti tako, kot so živeli včasih. A sem v tem času spoznala, kako trnova je pot iz tega začaranega kroga bede, revščine, nemogočih življenjskih pogojev in predvsem zaničevanja in nestrpnosti Gadžev. Ali je sinonim za uspešno vključitev Romov v družbo to, da znamo vsi lepo govoriti slovensko, da hodimo v službo in živimo po pričakovanjih večine? Ali smo potem še vedno Romi, če ne znamo govoriti romsko, če ne vemo, kje in kako so živeli naši dedki in babice? Sama sem imela srečo in znam romsko, čeprav jezika v mladosti nisem uporabljala, vem, kakšno je življenje v romskem naselju, in vem, da sem bila tam kot otrok srečna. A vendar vem da sem vse to pozabila, dokler mi Naše poti niso obudile teh prijetnih spominov brezskrbnega potepanja po romani mahali – romskem naselju. Vem tudi, da moj otrok tega ne bo doživel in poznal. Njegovi otroci prav tako ne. Razen če mu vse to povem in če mene ali njega ne bo »sram« o tem govoriti, temveč bova ponosna na to, da imava v sebi romsko kri. Tako kot sem bila ponosna na moji prvi novinarski zadolžitvi na javni tribuni v Novem mestu. Ko je cela dvorana pljuvala čez Cigane, je moje srce kričalo od jeze in žalosti. Takrat sem začutila pripadnost in ponos, da je v meni tudi romska kri in hkrati žalost in sram, da se narod moje slovenske krvi obnaša tako poniževalno, slabšalno in kruto. Zato delam radijske oddaje za Rome in o Romih v Sloveniji. Zato si želim, da bi naše oddaje poslušali Romi in Gadže. Zato si želim, da bi čim več Romov sodelovalo pri izboljšanju položaja romske skupnosti. Zato si želim, da bi romski otroci lahko hodili v vrtec čisti, siti in brez skrbi, in da bi jih na tej poti spodbujali njihovi starši in učitelji. Da bi se ohranila in uredila obstoječa romska naselja. Da bi živeli drugače, a ne pozabili, kako smo živeli prej. Da bi Gadže začeli gledati na nas drugače in naučili svoje otroke, da v Sloveniji ne živijo samo Slovenci in naj sprejemajo tudi drugačne. Zato si želim, da bodo nekoč romski otroci uspešni zdravniki ali odvetniki in ne samo zaposleni prek javnih del. Da jih ne bo sram povedati da so Romi. Zato si želim, da bi uspeli, a hkrati ne pozabili, kdo smo.
Oddajo Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti, lahko poslušate vsak ponedeljek ob 21 uri in 5. minut na 1. programu RADIA SLOVENIJA.
UREDNIŠTVO TE STRANI:
kontakti:
Romsko društvo Cigani nekoč-Romi danes,Stranska vas 51a,
8000 Novo mesto
telefon: 031-569-140 ali rom.ski.novinar@hotmail.com ali miklic.bogdan@siol.net
¸
Odslej naprej bomo objavljali tudi kratke videoposnetke, ki si jih ogledate tako, da kliknete nanj!
¸
(na fotografiji-Meta Gašperšič )
