moja zadnja kolumna..

http://www.vest.si/2009/02/02/recesija-dus/

----------------------------------------------------------------

Zimskih razprodaj bo kmalu konec in nepotešene, zblojene kuzle se bodo spet skrile. Za nekaj časa. Ne moreš jih drgniti v nedogled, kreditne kartice mislim, in kot trenutni izgovor vzeti situacijo svetovne krize.

Prodajalcem priporočam dopust, prihodnjim študentom smer psihologije, sebi globok vdih.
Nakupovalnim zasvojencem pa polagam na dušo, da bo kmalu valentinovo.

Eh, ne morem prenehati misliti na nekaj situacij, ki sem jih doživela v zadnjih dneh. Zadeva je zdaj toliko bolj opazna, ker so zimske razprodaje. Čas, ko lahko kupimo več in dobimo ceneje. Čas, ki se ga vsi veselimo; tisti, ki radi prihranimo in tisti, ki radi nakupujejo… predvsem pa bolniki, ki se tako lažje skrijejo v množici. Akcija! Vsi v nakupovalne centre in roko na srce, razlike v obiskih niti ni veliko. Kupna moč v naši državi je menda precej dobra.

Da, bila sem na razprodajah in kdor je brez greha naj prvi vrže očitek. Lepo je delati, zaslužiti in tudi kaj kupiti. Vse to je krasno do trenutka, ko ti nakup nečesa postane nujen in zdaj, v času razprodaj, je prav zanimivo opazovati koliko je med nami takšnih, ki poleg računa prodajalca definitivno potrebujejo tudi napotnico za najbližjega psihiatra. Dejstvo je, da problem ni v razprodajah, temveč v teh ženskah (in moških), ki brez glave trosijo svojo slabo voljo in frustracije po trgovinah. Pošteno povedano, sita sem valjenja krivde na trgovine in potrošništvo s strani ljudi, ki sami niso sposobni kontrolirati sebe, niti svojega življenja. Sita sem teh zmed, ki mislijo, da se lahko zaradi polne denarnice obnašajo kot jim pade… oziroma kolikor pade iz njihovih ‘denarnic’.

In potem vidiš obraze…

Tistih, ki preveč delajo in nimajo časa za sproščanje. Nervozno brskajo in hitro kupujejo vsak tretji dan, dokler ne presežejo limita in zanimivo je bilo slišati, da nekatere poskušajo v več trgovinah vseeno kupovati, kljub preseženemu limitu. Očitno je občutek tisti, ki šteje. Občutek, da nakupuješ. Da si pomemben. Da o videnih kombinacijah, kako nekaj kupiti s porazdelitvijo limitov na karticah, ne govorim.

In potem vidiš obraze…

Tistih, ki so doma in drgnejo kartice svojih drugih polovic - prezaposlenih ‘finančnih ministrov’, medtem ko njihove polovice drgnejo sebe ob nekoga drugega. Seveda, če mu ni privlačna, bo zapravljala njegov ‘keš’. In spet, v drugem primeru, bo ona tista, ki bo fukala drugje. Uf, različic je lahko tudi več, nakup pa tolažba ali maščevanje.

In potem vidiš obraze…

Tistih, ki jim skupni trenutki ne pomenijo nič, verjetno zaradi mnenja, da rutinski odnos ni več dober odnos. Zato nakupovanje. Prerekanje v trgovinah in blatenje drug drugega pred ‘občinstvom’. Žalostno stanje zvez je v trgovinskih vrstah dobro vidno. Prekleti predsodki in trenutki, ko si dovoliš biti pod vplivom nekih nenapisanih ‘življenjskih’ pravil.

In potem vidiš obraze…

Tistih, ki prodajajo svojo dušo in predvsem telo za malo luksuza. Ona izbira, on kupuje. Običajno kakšen starejši ’stric’, ki je srečen, da ne rabi porivat dolgočasne žene doma, ampak si lahko privošči ’sponzorušo’. Obstajajo pa tudi mlajši moški, ki z veseljem podpirajo svoje ‘hude bejbe’.

In potem vidiš obraze… različnih starosti in potez…

Ženske, ki brez ‘jebemti’ zagonijo malo manj kot tisoč evrov pri drgnenju kartic z bebastim nasmehom, pa izjavijo: »Pa sej vem, da je veliko… ampak kriza se bliža…«

Žensko, ki kupi kup cunj, potem pa prodajalki očita: »Fino, 388 evrov! Če mi še to vzamete z računa, moji otroci ne bodo imeli za hrano…«

Žensko, ki z resnim obrazom, pri plačevanju dragega puloverja, izjavi prodajalki: »Trgovci se morate začeti zavedati, da vas ne potrebujemo! Ne potrebujemo vseh teh oblačil, niti drugih vaših storitev.«

Žensko, ki obišče prodajalno vsako soboto. Pride, preden se trgovina zapre, in ostane znotraj vsaj pol ure po zaprtju prodajalne. Nikoli nič ne kupi. Gleda. Vsako soboto na glavo obrne butik, v njem zadržuje prodajalke, ki jih čakajo družine, ter jih v zahvalo za prijaznost na koncu nahruli.

Vse to in še več. Vse za trenutek, ko izvlečeš plačilno sredstvo in dobiš injekcijo pomembnosti. In še več; potešiš in zapolniš kotiček v sebi, ki kriči zaradi praznine, ki je tvoja bedna bit ne zna drugače zapolniti. Meka trgovcem, ki si lahko drgnejo dlani in neiskreno upajo, da nakupovanje ni droga.

Drgnemo, drgnete, drgnejo. Razmišljam in zapuščam prodajalno…

Svetovna kriza ni nič, ker je tu recesija duš.