<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Prijatelji
Foto album
RSS

IŠČE SE 900 NEZEMLJANOV II. del

 

 

Bil je povsem običajen moški. Meter šestinosemdeset, 78 kilogramov, rjavi, rahlo skodrani lasje, drobne pikice po nosu, čvrste in močne ustnice, na las podoben detektivu Barnabyju iz nadaljevanke Umori na podeželju.

Na ulici srečam podobnih kolikor hočeš. Pa se nikoli ne oziram za njimi. Tokrat je bilo drugače.

Kar pojavil se je tam, povsem iznenada kot bi bil duh.
Ali pa je bilo vse skupaj kakšna štiridimenzionalna slika, ki je pomotoma zašla v mojo spalnico, medtem ko sta se dva frkolina zezala preko interneta?

Ne vem, kaj naj rečem, naj zbežim, se pogreznem v tla, počakam, da iz žepa potegne pištolo, me ubije, razmesari, natakne na kol in sežge pri živem telesu?

V duhu sem že videla mlako krvi, in moj obraz nenavadno spačen, kot bi me nekdo ubil, poslušala sem lastno srce, ki je tolklo kot noro, a se vseeno nisem bala, iztegnila sem roko, da bi se dotaknila tujca, pa se ga nisem mogla, razdalja med nama je bila prevelika.

Zlati kresovi zvezd so še zmeraj sijali na nebu in njihova svetloba je poplesavala po njegovem obrazu, nič grobega ni bilo videti, še zdaleč ne.

Radovednost je zaprhutala nekje v prsih, drobno sem se nasmehnila, naj stane kolikor hoče, saj imam časa dovolj, zvedeti moram, kdo je in kako je prišel noter, skozi stene najbrž ne?

»Prišel sem. Sam. Od daleč. Zaradi tebe,« je odgovarjal v kratkih stavkih, prej, preden so ustnice izoblikovale vprašanja.

Na ves glas sem se zasmejala.

Kako zabavno.

»Zaradi mene?« sem vprašujoče ponovila.

»Šališ se.«

»Nikoli v življenju se še nisem zlagal,« mi je rekel moški, ko je stopil za menoj v dnevno sobo.

Nisem mogla verjeti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da stoji tam in me gleda.

Ozrla sem se preko rame in skomignila z rameni.

Ni mi bilo dosti mar ali laže ali govori resnico. Bila sem trdno prepričana, da moški itak vsi po vrsti lažejo. Iz potrebe, koristi ali navade.

Usedla sem se na kavč in spodvila nogi.

Potem sem čakala.

Usedel se je nasproti in se nasmehnil. Šele sedaj sem opazila, da ima kot spominčice modre oči in nenavadno rdečo kožo. Zdel se mi je kot kakšen Vinetu, Indijanec pač.

Presedla sem se, da sem si lahko ogledala njegove roke. Bile so rdeče. Kot bi jih opeklo sonce nekje na vroči morski obali.

Včasih sem kupila revijo On in Ona, v kateri so bili ovekovečeni slavni in bogati. Pa tudi tisti, ki so doživeli kaj nenavadnega, izjemnega ali neponovljivega.

Recimo srečanje z igralcem Jack Nicholsonom. Nekoč je neka Patricija Nevemkakoseježepisala izjavila, da so njeni joški točno taki kot tisti, ki jih skriva pod obleko Debra Winger. Moja znanka se je pred skoraj tridesetimi leti  fotografirala s člani skupine Bijelo dugme. Njeno fotografijo je neka revija potem objavila na prvi strani.

Nikoli pa še nisem slišala, da bi katera od žensk povedala, da se je znašla, sredi noči, iz oči v oči z rdečekožnim neznancem.

»Potrebujem te,« je iznenada navrgel tujec.

Počakal je, da so besede poletele proti meni, se me dotaknile in se potem odbile v prostor kot gibke, nežne in prijetno okrogle teniške žogice.

Zmajala sem z glavo, ne vedoč, kaj se še obeta. Zakaj bi me ta smešni tujec potreboval, bogsigavedi, kaj naklepa, kaj pa, če je kakšen serijski morilec, ki je ušel iz Alkatraza.

Ne bom rekla, da mi je bilo v tistem trenutku vseeno. Še zdaleč ne. Mrazilo me je in v tistem trenutku, kako bedasto, sem pomislila na ploščice v kuhinji, ki jih bom morala zamenjati.

Toda on- kot da bi bral moje misli. Drobno se je nasmehnil in se mi zazrl naravnost v oči.

»Opazoval sem te, kako ljubkuješ svoja otroka. In skrbiš zanju. Kako ju božaš, stiskaš k sebi, kadar pritečeta v tvoje naročje. Všeč mi je bil vaš smeh, ko ste lansko zimo delali sneženega moža in se kepali. Zadnjič sem vas dolgo časa opazoval, ko ste ležali v postelji in ti si jim brala pravljice…«

Vzdihnila sem.

»To ni nič posebnega. Vsaka mati to počne…«

»Ni res,« mi je takoj oporekal.

»Druge to počno…ne vem, kako bi ti razložil…nekako mimogrede…«

»Tudi meni se to marsikdaj zgodi,«sem ga prekinila.

»Včasih sem utrujena, naveličana, žalostna, nisem jima kos…«

/Zakaj, za božjo voljo, se pogovarjava o otrocih?/

»Slišim tvoje misli,« se je nasmehnil tujec.

Zardela sem.

»Ni mi mar, kaj vidiš in česa ne, toda moje misli so samo moje,« sem vzkipela.

Dvignila sme pogled.

Ni me razumel.

Še zmeraj se  mi je ljubeznivo smehljal in me opazoval.

V njegovih očeh se je zrcalila milina, ki me je kot rahla sapa pobožala po licu.

Nadaljevanje, ki je sledilo, me je prikovalo na kavč. Globoko sem sklonila glavo, kajti bila sem povsem mehka in voljna, samo malo je manjkalo, pa bi se pomaknila bliže k njemu in se mu naslonila na rame.

Kakšna preklemenska packa.

Počutila sem se kot kurba, ki se nastavlja na vogalu za deset evrov.

Mirno je čakal, da sem požrla slino, ki se mi je nabirala v grlu, bil je tiho, le njegove oči so me spremljale in zdelo se mi je, da so posrkale vase vsak  gib, ki sem ga naredila.

Podprla sem glavo, upajoč, da se mi glas ne bo preveč tresel:
»Kdo si? Od kod prihajaš?«

Za drobno sekundo se je tujec zdrsnil. Rdeča barva na njegovem obrazu je postala bolj izrazita in prsti so se krčevito oklenili blazine, ki mu je pred tem mehko ležala v naročju.

»Reci,«sem ga spodbujala.

»Najbolj enostavno se bo slišalo, če ti povem, da sem prišel od daleč.«

Previdno me je prijel za roko in se z licem približal mojemu.

Njegovi prsti so se prepletli z mojimi, ko je pokazal skozi okno nekam v daljavo:

»Nekje v tej smeri je planet, kjer sem doma.«

Prikimala sem.

Seveda.

Jasno.

Komu drugemu je pa še mar zame kot kakšnemu noremu marsovcu. Prekleto.

Bila sme besna.

Užaljena.

Z enim samim stavkom mu je uspelo poriniti nož v nikoli zaceljeno rano in jo ponovno odpreti.

V zadnjih petih letih, od kar me je Najdražji zapustil, se mi ni približal noben moški. Samo marsovcem sem, očitno, še zanimiva.

Prasci.

Zaradi moških sem nenehno imela občutek kot da sem kužna.

Obraza pa vendarle nisem odmaknila. Neka mirnost in nerazumljivo ugodje me je zazibalo sem in tja.

Nekje globoko v duši me je zamikalo, da bi se mu naslonila na rame. Samo za hip. Saj nihče ne bi vedel. On pa tudi ne bi nikomur povedal. Moške rame nisem čutila že celo tisočletje.

»Daj!« je preprosto rekel in me narahlo potegnil k sebi.

Ni mi bilo žal. Niti mi ni moglo biti žal.

Mar je greh, če se sredi noči, ko vsi normalni ljudje že spijo, za trenutek počutim srečno in zaspano in mehko?

»Rad bi imel otroka,« je pretrgal tišino in me pobožal po roki.

Odskočila sem.

Zaprepaščena, s tiho grozo, ki se je dotaknila kože in se potem razlezla po njej do vsake, še tako majcene pore.

»Ali si znorel?! Mar se ti blede?!«

»Otroka?!«

»Z menoj…saj te niti ne poznam…ne vem kdo si, kako ti je ime, pojma nimam, ali …ali recimo rad kegljaš ali ne.  In otrok…to ni kilogram jabolk ali kruha…prideš, rečeš, rad bi malo bolj zapečenega, hvala, koliko stane…..otrok…vse okoli njega se zgodi iz ljubezni….jaz…jaz…pa ničesar več ne čutim…še sovraštva ne, kaj šele ljubezni….«
Na koncu sem že kričala, besede so se usipale kot hladen slap, na vso moč, kot bi v enem šusu ujel mačko in ji stopil na rep, da bi zacvilila, glasno in moreče.

Tujec pa je samo čakal.

Potrpežljivo in mirno je vpijal moje besede in kimal.

»Moji prapradedje so poznali ljubezen. Vsaj pripovedujejo nam tako. Oni so se še držali za roke in si pisali vroča ljubezenska pisma. Potem je prišlo do upora. Nihče več ni želel roditi otrok. Nihče ni več hotel živeti z drugim. Nekaj nas je gnalo, da smo morali bivati sami, samota nam je prijala bolj kot bližina. Potem so Oni predlagali Proces..in nato..«

»Kaj je to Proces in kdo, za vraga, so Oni?!«

/prekleta radovednost/

Tujec me je ponovno prijel za roko in moje noge so spet postale kot maslo.

»Oddaš jajčece in semenčice in Oni v določenem Procesu naredijo otroka po tvoji želji.«
»Prostaško,« sem zamrmrala.

»Nihče, ki ima le kanček pameti tega ne bi počel.«

»Vem,«je dejal tujec in nenadoma je postal sila žalosten.

»Potemtakem se vam rodijo najbolj popolni otroci  v vsem vesolju?«

Spet je prikimal.

»Brez napak so, po zunanjosti in po duši. Lepi, bistri, pogumni, zabavni…«
»Samo…nekaj drugega je še,« sem uganila, ko sem opazovala žalost v njegovih očeh.

Prikimal je.

»Ljubezen. Te ni več. Izginila je. Počasi, ne da bi vedeli kdaj. V svoji popolnosti je ni nihče pogrešal, dokler…«
»Ne razumem..«

Ni me slišal. V naročju je mečkal blazino, in njegovi lepi, dolgi prsti so bili videti vedno bolj nemirni.

»…ko sem se rodil, so me najprej hoteli ubiti. Ne, ne zgražaj se, to je neboleč proces in pri tem nihče ne trpi. Potem pa so le ugotovili, da z menoj pravzaprav ni nič narobe, da je že pri sami oploditvi moralo priti do napake…«


Objavljeno: 10:35, 28. 03. 2008 - ZGODBE
Napiši komentar


Trenutno stanje duha: VESOLJSKO



<- Prejšnja stran | Naslednja stran ->

Avtor vsebine tega eDnevnika je CLOSHEMERLE.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-14 eDnevnik