<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

CUBA IN EKVADOR

Objavil/a je branimirdd, 18. 09. 2007 ob 16:39 . Komentarji: 94. Stalna povezava.

 

CUBA

 

Koncno Kuba. Nora v dobrem in slabem. Havana razrukana kot iz filma Nori maks, polna ogljikovega monoksida, policajev, starih avtomobilov, dobre ulicne hrane, postavnih zensk, misicastih moskih, piva Bucanero, valov, ki pljuskajo na cesto ... v dveh dneh smo jo imeli dovolj. Po slikoviti in dozivljajev polni autopisti proti zahodu - podezelje cisto nekaj drugega. Banane zorijo, domacini norijo na starih kolesih, konjskih kolesljih, volovskih vpregah, traktorjih, prirejenih kamionih, mopedih ... hiske kot iz pravljice, sicer revne, a na krajih, ki bi jih v Evropi placevali z zlatom. Nepregledni razgledi na palme, morje, hribe, pragozdove ... V vasi odvrze casopise star avion tik nad nami ... Prasici vsepovsod. Nocna iskanja prenocisc, slaba volja in na koncu spoznanje, da vsaka muka prinese veliko dobrega. Hvala vsem, ki nas na poti spremljate, tokrat smo bolj skopi, fotografij se ne da naloziti, bo pa drugic slikovni paket toliko vecji.   

 

 

DEAR RADIM, BIKES ARE OK, YOU ARE 4EVER and THANK YOU FOREVER!   

 

Nasa Kuba rusi stereotipe. Deset dni na cesti ze razumemo. Tobacna polja in bananini nasadi Vinalesa ma zahodu nekaj najlepsega, z visokimi palmami, hipijevsko porascenimi skalnimi stenami, hribi zarascenimi s pragozdovi in mestece z gugalniki na vsaki verandi, da ze zaradi njih moras upocasniti ritem potovanja. Spanje v preprostih hiskah, z zrakom pod stropom in krulecimi prasici na dvoriscu, raziskovanje skoraj izumrlih vasi, kjer nam v skromnih domovanjih domacini postrezejo s pred nami sklatenim kokosom, bananami, pomelom - placilo je kolikor das, ne niso vsiljivi kot v velikih mestih. Vzpnemo se po zarascenem pobocju, obcudujemo tropskozeleni razgled na polja, palme, vasice in susilnice tobaka, s kolesi se po blatni poljski poti, na kateri srecujemo samo jezdece in konjske vprege na kolesih prebijemo do podzemne jame (oziroma samo midva z Branetom, Dule si noce prevec zamazati bicikla, ker nima sponzorskega, se enkrat naj zivi 4EVER!), po kateri naju popelje starejsi kmet, ki prav zato prekine delo na polju. V bliznjem drevesu ima spravljene svetilke in naju kot ta star palcek od Sneguljcice vodi po jami polni jezer, crnikastih kapnikov in skritih tunelov do "plaze", kjer pod mogocno kapnisko zaveso tudi zaplavava. Hranimo se na stojnicah, ki jih domacini postavijo kar pred svojimi hisami (cvrte in pica in spet cvrtje in tako naprej) - cene so za nase razmere zanemarljive - kako dobro je to uredil Castro, ena valuta za turiste, druga za domacine. Pa tudi drugace tale socializem deluje, da se nam kar stozi po njem. Ceste polne solarckov v uniformah - v znanju je moc -, ogromno zdravstvenih centrov in posvetovalnic za bodoce mamice, vse zares zastonj seveda, ljudje zadovojni in dobre volje, ceprav je policija na vsakem koraku in je ligitimiranje nekaj obicajnega. Ob prehitevanju vedno novih kamionov, avtobusov, traktorjev ... nabasanih s stojecimi ali sedecimi ljudmi se vprasamo, ali morda ni takle nacin prevoza veliko ekonomicnejsi od nasega ...Samo se zeleni bencin bi morali predpisati, med temi izpuhi se skoraj zadusis in vsake toliko smo oviti v oblak crnega dima - tukaj bi res lahko vozil s plinsko masko. VIVA FIDEL je tukaj najljubsi grafit, pa rdeca zvezda, revolucionarne parole, spomeniki mucenikom revolucije, ljubi globalizirani Che ... na vsaki steni, zacnejo za na tistih od vrtcev. In Slovenije ne pozna nihce, ozivijo samo ob imenu Tito, "un amigo de Fidel".

 

 

Viazulov avtobus nas cez noc prestavi na jug - ponoci je v njem klimatizirana ledenica, tako da ubogi Dule, ki sabo nima dolgih rokavov in nima nikogar za stiskanje, oblezi na sedezu pokrit z zemljevidom Kube in s kolesarskimi rokavicami na rokah. Santiago de Cuba 800 km od Havane ni ocarljivo mesto iz turisticnih prirocnikov, ampak prometna norisnica polna izpuhov in kricecih ljudi, ki jo z vrtenjem pedal kaj hitro zamenjamo za plazo Siboney se dalj proti jugu, lokalno pomanjsano juzno razlicico Varadera. Tu so carji domacini in se turist pocuti rahlo ogrozeno, pa vendar se kmalu vzivimo v sceno in dostojno z jastogom in litrom ruma proslavimo se en rojstni dan - tokrat skorpijonke. Baconao - sloviti narodni park - nas razocara, pokrajina ni v primerjavi z Z nic posebnega, veliki turisticni kompleksi samujejo in delno razpadajo, odprti bodo MANJANA, vse je tukaj manjana. V akvariju, ki po slikah ogromno obeta, je z nami vred pet obiskovalcev, trije delfini in nekaj zelv. Pa zato zenski del ekipe poljubi delfin ... Vec rib smo videli za pasom domacina, podvodnega ribica, ki je na plazi prilezel iz vode.

Danes nas bo skupaj s kolesi nekoc vojaski dzip prestavil do vznozja najvisjega kubanskega vrha Pico Turquino (1972m), kjer se bomo z morja povzpeli nanj kot se za hribovce spodobi in se s kolesi po cudoviti (tako pravijo) obalni cesti - ki je menda zaradi orkana strasno unicena, vrnili nazaj v Santiago.

 

Sorry, we will updated our diary in english some other time.

 

SADEZ KAKAVOVCA

 

BARACOA,24.11. 2007

Poslovil se je Dule. Odneslo ga je v Havano in od tam na otok Isla de Juventud, ker misli, da bodo tam kubanska dekleta kar letala okrog njega. Do zdaj se tudi ta fama, kako se Kubanke kar mecejo po Evropejcih, ni uresnicila. Vec zvizgov in poslanih poljubckov v mimovozu gotovo dobis kot zenska od moskih, pa se zenske se ti nasmihajo bolj prijazno kot lacnogledim pohotnezem ... HAHAHA.

Nasa zadnja skupna avantura je bil kot napovedano vzpon na najvisji vrh Kube, Pico Turquino in po dobri kubanski navadi so nas na poti do tja nategnili kar nekajkrat, kljub temu, da smo mi mislili, da ze obvladamo vse njihove finte. Enostavno clovek ne more biti dovolj neomajen in barantaski, kar se denarja tice. Tako za prevoz z vojaskim dzipom starim takole sestdeset let placamo dvakrat prevec, poleg soferja se pa na popolnoma natrpano vozilo spravi se njegov kolega. Ce ne bi videla vseh mogocih natlacenosti, ki ropotajo po kubanskih cestah, bi rekla, da takole ne bomo prisli nikamor, pa kar gre. Do prvega ovinka, kjer nas ustavijo policaji. Ampak jug je jug in zgleda, da ima v Santiagu vsaj svoj procent pri dobri kupciji, tako kmalu spet ropotamo po obalni cesti, samo da se po petih kilometrih spet ustavimo. Avto zakaslja in se ne premakne vec. Fanta masino razstavita na prafaktorje, pa jo vseeno spet zlozita nazaj in potovanje se lahko zacne. Ne mores verjet, da takale kripa potegne tudi 80 kilometrov na uro, kar seveda samo sklepamo, ker stevec seveda ne dela. Dule se kot dama pelje spredaj, z Branetom pa stoje uzivava zadaj med bicikli in desetimi kolesarskimi torbami. Ce bi mislila na varnost ... Z vetrom v kapah in cesto v oceh uzivava v mimohodu zivljenja - morda so ceste po raznolikosti vsega, kar se giblje po njih zanimivejse samo se v Indiji ... V premikanju dozivimo romanticni morski soncni zahod in smo pod noc pahnjeni v kruto realnost, ko nas fanta noceta zategniti do izhodisca za pohod na goro, ampak nas zategneta v bliznji "campismo", pocitnisko naselje za domacine, kjer nam zatrdijo, da se pod goro ne da prespati, nam mastno zaracunajo za bedno spanje in poberejo denar vnaprej. Zjutraj naju fanta pred soncnim vzhodom zategneta do izhodisca, kjer se seveda da prav lepoin zastonj prespati v spalki, se znebimo se enega kupa denarja za obveznega vodica in zagrizemo v hrib. Tempo je ubitacen, sopara tropskega gozda neznosna, dvigamo se tako hitro, kot bi hodili navpik, kar naprej smo zejni. Raslinje bujno, ptice pojejo, pot tece v potokih. Vrh v stirih urah in pol, kar je kar v redu za 2000 metrsko visinsko razliko (fantje,bomo probali Triglav iz Krme v taksnem casu), dosezemo samo trije: vodic in midva z Branetom. Dule je omagal na malo nizjem vrhu, Pico Cuba. Razgleda ni, je pa pragozd vsenaokrog. In prve dezevne kaplje. Ki se spremenijo v naliv. Ki se spremeni v pravo zlivanje z neba. Pot postane najprej blato, potem potok, potem hudournik, po katerem prakticno priplavamo v dolino. Spet v rekordnem casu. Skratka, pogumno smo ubranili tradicijo slovenskega hribolaznistva.

Z Branetom zdaj uzivava spet na cisto drugem koncu.Pogruntala sva, da je brez zveze samo natepavati kilometre in da se je bolje za nekaj sto kilometrov prestaviti v spet cisto drug svet neke dezele z avtobusom. Baracoa na SV Kube je do zdaj najprijaznejse, najbolj temperamentno in najlepse mestece, ki sva ga sicer nameravala doseci po znameniti La Faroli, gorski cesti, ki jo stejejo za enega najvecjih dosezkov kubanskega gradbenistva, pa je avtobus izbral drugo pot, kot sva mislila in sva si jo ogledala kar z avtobusa. Ni nama bilo pretirano zal zanjo - v vlazni vrocini kolesariti takole tri Vrsice ne bi bilo lustno, vsem dih jemajocim razgledom navkljub. Baracoo je leta 1492 odkril Kristof Kolumb, ki je rekel, da je to najlepsi kraj, ki ga je kdaj videl, Che Guevara je leta 1963 otvoril tukaj tovarno cokolade, Gabriel Garcia Marquez pa je po njej menda ustvaril mestece Macondo v knjigi Sto let samote. Poleg tega sva prvic odkar smo na Kubi tukaj pojedla kaj dobrega, pa ne samo dobrega, nebeskega! Toje cucurucho, kornet iz palmovega lista, v katerem je zmleti kokos zmesan s sladkorjem, medom in sadjem, ki je tisti hip na razpolago. Koncno poznava slascico, ki je boljsa od baklave, pa se ekoloskoje neoporecna, saj "embalazo" brez slabe vesti odvrzes v naravo. Tudi muzika je tukaj koncno res na vsakem koraku, ceprav salso zal vidis plesati vec turistov kot domacinov - kot da bi sli vsi v tecaj, preden se odpravijo na Kubo, ampak salsa ni to, prevec strasten ples je, da bi steli samo koraki ...Aja, pa zacel se je predbozicni cas, vsaj tukaj: pihalni orkester je sredi ulice zaigral vencek bozicnih pesmi, tudi Sveto noc, in skozi okno ene od his sva ze videla bozicno drevce. Tudi tukaj nisva mogla brez hriba - tudi za vzpon na 570 metrov visoko mizasto goro Yunque je bilo treba placati vodica. "Mater, bi se doma rezali, ce bi vedeli,da sva za 500 metrov visok hrib najela vodnika." No, zdaj veste. Je bil pa vzpon razburljiv, ker je bilo treba preciti do pasu segajoco in dokaj deroco reko. Nazaj grede pa je najbolj prijalo kopanje v mirnem tolmunu te iste reke. Splacalo se je tudi zato, ker nama je vodic razpolovil sadez kakava - do gore sva kolesarila skozi neskoncne nasade bananovih in kakavovih dreves (ne mores verjet, kako raste kakav, na drevesih in to kar naprej, ni posebne sezone, zgleda pa kot kaksna buca, polna semen obdanih s prozorno snovjo) - in sva z uzitkom zmazala celega, pravzaprav je uzitna samo sluz, okrog semen, ki jih pljuvas ven. Danes naju spet cakajo kakavovi nasadi, na poti na eno od "belih rajskih plaz", bova rabutala.

Mudi se, minute tecejo, toliko za danes. Zelo sva vesela vasih komentarjev, crkujeva od smeha in prosiva se. Posiljava vam okus slastnega cucurucha, okrog 1. decembra pa bo na ogled ze ena lepa zbirka kubanskih fotk. Dule se vraca v Slovenijo, pa jih bo nalozil, tukaj je to nemogoce.

Viva Fidel in adijo! 

 

VSAKRSNI PRASICI VSEPOVSOD

 

30. 11. 2007, Havana

 

Po 1000 kolesarskih (kar za 24 dni za naju cisti uzitek in nobeno nabiranje kilometrov, kot pise Duli), 2000 avtobusnih, nekaj pesacenja in 7134 visinskih metrov gor in dol so nama kubanski dnevi steti. Z idilicnega podezelskega severovzhoda spet v hrupni Havani, samo se kolesa razstaviva in napokava ogromne torbe in jutri - Ekvador.

Pogresala bova: kubansko klimo, ko tudi v najvecjem nalivu ves, da te bo prav kmalu posusilo sonce; fkegmaticni "manjana" odnos do zivljenja; zivzav cest (jaz se posebej prasice vseh mogocih barv in velikosti); morje, sadje in ocvrto hrano z obcestnih stojnic, v kubanskih pesih skoraj zastonj, preprosta bivalisca, stare avtomobile, gruce solarckov v rdecih in rumenih uniformah, kipe Joseja Martija, portrete Che Guevara, celo revolucionarne parole, s katerih se mimogrede ucis spansko. Pogresala bova celo iznajdljivost Kubancev, kako te hocejo vedno znova ogoljufati, a se hitro vdajo, ce se ti n vdas. Pa tistih nekaj izrednih ljudi, ki jih srecas v vsaki, se tako skorumpirani drzavi, ce se jim le upas zaupati. Ravno sva se udomacila, pa ze letiva drugam. Bo treba ponoviti vajo. Sicer pa si oglejte fotke, drugi paket foto Kube bova skusala naloziti prihodnji teden. Se vidimo v Ekvadorju!

 

 

For english readers: sorry, it is not enough tim to write  in both languages at such a lenght, so just a quick impression of Cuba: noisy people, horrible fumes (every now and then you are completely enveloped in black clouds coming out of old and rusy exhaust pipes or not pipes at all), pigs everywhere, colourful and imaginative means of transportation: bici taxis, oxe and horse driven carriages, vintage cars, all sorts of lorries, trucks, buses and tractors full of people, old motorcycles and bicycles... Stalls with fruit and all kinds of fried food for cheep cuban pesos. Local shops (tiendas) with almost nothing inside them. Beautiful nature: royal, coco and banana palms, sandy beaches, villages with palm-leaves on the roofs put in the most extraordinary places, like a scenes from a romantic movie ... Revolutionary paroles and pictures and monuments of Che Guevara, Fidel Castro, Jose Marti everywhere. UN MUNDO MEJOR ES POSIBLE! PATRIA O MUERTE! VIVA FIDEL! VOLVERAN! Groups of children in uniforms going to school. People seem happy despite the socialism and poverty. The road was the main actor of our trip, better than any movie and every moment oh so alive!

Our 4-EVER bikes bravely and without difficulties survive the first country on our way and they hardly wait to disembark on the South American land again. They were an object of admiration in Cuba, strong and with durable tires would be a perfect change for a donkey, even for a horse ...

Ecuador - we are coming!

 

EDEN OD ČASOPISNIH ČLANKOV

MOZAIK IZ UTRIPA CUBE

Kar 275-litrski koktajl 
nobelovcu v spomin

Ob 113. obletnici rojstva Ernesta Hemingwaya so zvarili največji dajkiri (daiquiri).


Ribja restavracija La Piña de Plata ali po slovensko Srebrni ananas je v Havani na Kubi gostom na stežaj odprla vrata že daljnega leta 1817. Lokal, ki deluje še danes, je po vsem svetu zaslovel dobrih sto let pozneje, ko so vanj drli ameriški turisti, na njihovo pobudo je bil celo preimenovan v El Floridita. Med najbolj rednimi in slavnimi gosti so bili v prvi polovici 20. stoletja pisatelj Ernest Hemingway z ženo Mary, njun prijatelj, igralec Spencer Tracy, pisatelj Graham Greene, pesnik Ezra Pound in pisatelj John Dos Passos.

Ribja restavracija je na pobudo gostov razširila ponudbo. Leta 1914 se je v njej zaposlil Constantino Ribalaigua Vert, ki se je na Kubo preselil iz Španije, pod njegovo taktirko pa so v njej uredili bar, v katerem so začeli streči koktajle. Constantino, ki so ga klicali Constante, je že leta 1918 postal lastnik lokala. Njemu gre zasluga, da ima med mešalci koktajlov lokal sloves la cuna del daiquiri, zibelke daiquirija, saj si je izmislil koktajl, ki je bil zelo ljub omenjenemu Nobelovemu nagrajencu za književnost. Še več, bar je bil v prejšnem stoletju šola za vrhunske barmane, ki jih je v uk, seveda, vzel Constante. Učil jih je predvsem, kako iz svežih sadnih sokov in ruma zvariti najboljše koktajle.

Koktajli v njegovo čast
El Floridita je med turisti z vsega sveta še vedno zelo priljubljena, tudi zato, ker je v lokalu razstavljenih veliko spominkov o življenju in delu Ernesta Hemingwaya. Njemu v spomin so ob mizi, za katero je pisatelj menda rad posedal in pil s prijatelji, leta 2003 celo postavili bronast kip, ki ga je oblikoval kipar José Villa Soberón.
Te dni so 113. obletnico rojstva očeta romanov in zgodb Komu zvoni, Starec in morje ter Zbogom, orožje! v El Floriditi slavili s pripravo njemu najljubšega koktajla, daiquirija, in to največjega na svetu doslej. Kar 22 barmanov se je 33 minut zdržema potilo, da so v posebej za to priložnost narejen kozarec, visok 1,95 metra, zlili 88 steklenic belega ruma, ravno dovolj zdrobljenega ledu in soka svežih limet, ter tako pripravili 275 litrov koktajla, ki so ga nato razdelili na tisoč odmerkov za prav toliko gostov.

EKVADOR


 

V SREDISCU SVETA


4. 12. 2007, Quito

 

Z Branetom sva se potrudila in vam podnaslovila fotke s Kube. Tako je poglavje Kuba na tej strani zakljuceno, midva pa, pijana od visine in ??? nadaljujeva najino pot v Ekvadorju. Jutri se povzpneva na 4700 metrov visok vulkan Pichincha ... pa naj vas malo firbec matra. Nama se mudi, v Quitu DOGAJA!!!

 

9. 12. 2007, Mindo

 

Da se vrnem teden dni nazaj, ko sva v Quitu pristala bolj mrtva kot ziva. Zgleda, da sva v Havani zadnji dan pojedla neko svinjarijo (kar glede na najine ulicne prehranjevalne navade ni nic cudnega, le ob popolnoma nepravem trenutku je prislo), na straniscu prebedela noc, na robu moci na letaliscu zbarantala dokaj ugodno doplacilo za 55 kilogramov odvecne prtljage in potem razen pristanka v kolumbijski Bogoti pravzaprav prespala let. Na letaliscu v Quitu naju pricaka napis WELCOME KATARINA + BRANE in clovek se takoj malo bolje pocuti. Pricaka naju Zalikin bivsi fant Rufo z ocetom, tako da so nama prve ure, kako se znajti v tem ogromnem mestu, prihranjene, pa tudi za zdravnika sva naslednji dan imela dobrega tolmaca. Diagnoza: zastrupitev, zdravljenje: antibiotiki. Ciprobaja torej nisva zastonj vzela sabo. Ker najini gostitelji zivijo v mestecu izven Quita, se preseliva v hostel blizu centra in se naslednjih nekaj dni "zdraviva" z vec ali manj mestnimi turami. V mesto padeva ravno v tednu velike feste, saj je nekaksen mestni praznik, ne vem katera obletnica ustanovitve mesta. Zivzav je ponoci in podnevi, po ulicah vozijo "chive", odprti kamioni z zivo glasbo na strehi, polni vzklikajocih in prepevajocih ljudi, postavljeni so odri, s katerih odmeva vsakovrstna glasba (najbolj zazge pihalni orkester marincev Banda Blanca v belih uniformah, ki naju v plesnem koraku tako navdusijo, da kupiva celo njihov CD), na Plazi Grande naletiva na glavno proslavo, vojake strumno postrojene v modrordecerumenih uniformah, ki zaneseno prepevajo njihovo himno, z balkona pa maha predsednik, ki ga "mucho" obrajtajo "mujeres" kot nama naslednji dan razlozi taksist, ki naju zapelje do vznozja vulkana Pichincha. Posrecena pogruntavscina prebozicnega casa so tudi ogromne jaslice na gricku Panecillo (Hlebcek), na katerem kraljuje 40-metrski kip device Marije, s krono iz zvezd, angelskimi krili in zmajem pod nogami, zascitnice Quita. Okrog njega so postavili se veliko visje figure Jozefa, Marije, Jezuscka, svetih treh kraljev, ovc ... vse zelo stilizirane, narejene iz zelezja in ovite v raznobarvne lucke, da z vseh koncev mesta sijejo na ljudi. Se ena taka zanimiva pogruntavscina je, da vsako drugo soboto glavno avenijo v mestu, ki tece vse od letalisca skozi center mesta pa vse do njegovih juznih obrobij zaprejo za promet in jo odprejo za kolesarje, da si prebivalci dajo duska. Kolesarjenje drugace v tem mestu ni kaj prida sport, saj ni kolesarskih stez, promet pa je taksen, da te vse mine. Havana je bila nasproti Quitu podezelje, kar se kolesarjenja tice, saj so tam vajeni vsakovrstnih pocasnih prevoznih sredstev, Ekvador pa je poln krasnih novih avtomobilov (od kod, se sprasujeva?), ki si dajejo duska in niso cisto nic prizanesljivi. Tako imava sreco, da mesto zapuscava na drzavni praznik, dela prost dan, ko je cesta iz mesta z nama milostna.

Ja, tisti obljubljani vzpon na 4700 metrov visoki vulkan Pichincha, ki se prakticno dviguje sredi mesta, sva kljub antibiotikom opravila. Z 2800 metrov, na katerih lezi Quito, sva se z gondolo dvignila na 3900, zadnjih osemsto pa sva jih prehodila lepo zlozno in pocasi, ob obcudovanju zasnezenih vulkanov, ki so v daljavi obkrozali mesto, vsakovrstnega cvetja, in vedno novih pogledov na Quito, ki se je odpiral pod nama kot zibka, polozena v vulkansko dolino. Tezko je to opisati, ponavadi me pogledi na ogromna mesta bolj prestrasijo kot navdusijo, tale je bil pa prav povzdigujoc. Ko ze mislis, da zdaj ga je pa res nepreklicno konec, zavijes okrog naslednje skale in spet je tam nov, se neviden predel. Okrog pa zelena polja, hribi, vulkani. Vrh Pichinche ni nic posebnega - ni tisti solski primer roba kraterja, a ce se potrudis, lepo vidis, kje in kako se je vulkan razpocil in kje je lava odtekala v dolino. Fino se je tudi po pepelnatem meliscu peljati nazaj v dolino, tako mehko in nenavadno je. Se pa cudiva, ker naju niti malo ne daje visina.



NA VRHU VULKANA PICHINCHA, 4700 METROV


Nabita z visinskim zrakom naslednji dan pozeneva pedala do La Mitad del Mundo ali sredisca sveta, kjer stoji veliko obelezje in je vseokrog seveda blazno turisticno. Bolj kot ogromni spomenik je zanimiv cirkus, ki ga varnostniki naredijo, da najina kot tona tezka bicikla nekako spravijo po stopnicah v varno zavetje blagajniskega kioska. Ce so nas na Kubi kot kolesarje gledali radovedno, pa tukaj izpadeva totalna marsovca. Ljudje ali buljijo v naju ali pa se nama rezijo, kot bi sedela v vesoljskem plovilu in ne gonila obicajnih biciklov. Prespiva kar v srediscu sveta, ze zato, ker se fino slisi, pa zato, ker je veter v prsa in noc pred durmi, v San Antoniu, mestecu, ki je kot iz kaksnega kavbojskega filma in spominja na Teksas.



NAJINA TERASA V SAN ANTONIU                   NAJINA HISKA V MINDU


Skromna sobica in terasa na strehi, s katere se odpira pogled na druge terase, nedograjene hise, prasno okolico in zadnje obronke Quita. Vecerni sprehod med kadecimi se kotli in zari na ulici (v ponce zaviti domacini vsi nekaj pecejo in videti je, da zastrupitev ni bila dovolj, spet se nama cedijo sline), vrtecimi se piscanci v oknih skromnih barov in potepuskimi psi, ki jih zdaj ne gledam vec s toliksno ljubeznijo kot na Kubi. Tam cucki se lajali niso, vsi pretegnjeni so pametno hranili energijo za osnovne zivljenjske funkcije, pa tudi vajeni so bili vsemogocih cudaskih vozil na cesti, kam bi pa prisli, ce bi letali za vsakim. Tukaj, kot nama je razlozil Holandec, ki je Ekvador tudi delno prekolesaril, je njihov edini sport ta, da cakajo nate. Zbrani v gruco na zacetku ali koncu vasi se ti z veseljem zapodijo pod kolesa in najvecja napaka je, ce pozenes v upanju, da jim bos usel. Recept, ki se najbolj obnese je menda, da stopis z bicikla in jih grozno grdo gledas, da vidijo, kdo je tukaj glavni. No, ni slabo, je rekel, da imas za vsak slucaj v zepu se kaksen kamen. Ali pa pumpo od bicikla na prikladnem mestu. Z Branetom razumeva namig in se oboroziva vsak s svojim kosom odpadne cevi, ki ju pobereva ob cesti. Kar hecna mi je misel na to, da bova od zdaj naprej rencala v pse in kot s pendreki mahala okoli sebe, ampak ce je treba ... Me je pa malo strah, priznam. Psov nikoli nisem jemala kot nekaj, kar me ogroza in vedno sem mislila, da se da mirno zmeniti z njimi. No, s temi ocitno ne. Fotke najinih bliznjih srecanj z njimi pa raje ne pricakujte, tako flegma tudi midva nisva.

Zdajle uzivava v Mindu, malem krajcku v osrcju pragozdov - koliko jih je ves menda samo, ce si do sem prekolesaril po prelepi razgledni cesti. Najprej je bilo 35 km!!! spusta, da se nama je kar smejalo, samo potem sva jih drago placala s potuhnjenimi vzponi, ki so se pojavili od nikoder in kar trajali in trajali. Edino veselje nama je sem in tja dal kaksen majcken star domorodski mozakar, ki se je smejal na vsak usta in v znak priznanja dvigal palce. Drugace pa ljudje, sploh domorodci, tukaj niso tako odprti kot na Kubi, nic ne kricijo, vcasih se odzdravijo komaj, ko jih pozdraviva z bicikla. Skratka, Mindo ima eno glavno ulico in to je to. In hise so vecinoma lesene in raztegnjene v vse smeri, kot bi vsakic, ko bi rabili prostor kaj dogradili. Verando, levo, verando desno, sobico, ki strli ob strani ali na vrhu, vse je odprto, vse diha, vse se slisi in skripa, ampak prav tako v hise vdira pticje petje, sumenje reke, zvoki, ki jih v nasih toplotno izoliranih hisah vec ne slisimo. Odprta kuhinja ob reki, visece mreze na verandi, kolibriji, ki srkajo sokove s carobnih cvetov, gozdovi trsa, debelega kot prava drevesa, banane, praproti tisocih vrst in oblik, slapovi, metulji ... pa ah kaj bi pravil, ali kako ze gre tista pesem. Tropsko lepo je in tropsko flegmaticno, tukaj te res skrbi samo, ali ti bo uspelo poskusiti vse vrste sadja, ki je trenutno na voljo in na katerega kazeva s prstom, da izveva ime, ki ga seveda naslednji trenutek pozabiva. Veva samo, aha, tole je dobro in tegale se ne splaca vec kupiti. Nama je hudo, a ne?

Slike bova nalozila ob priliki, v tem pocasnem mestecu se tudi racunalnikom nikamor ne mudi.    

Da ne pise samo Katarina TUD BRANE MA VAS RAD . Danes sem skuril dvojne baterije v dvoboju s kolibriji pravi test potrpezljivosti pri cakanju na dobro fotko - dobili so kolibriji -za sedaj ,ko napolnim baterije se vidimo kdo bo koga . Prvic nama je prislo da bi bicikle vrgla z vso prtljago v prepad, pa glejga zlomka spet spust, sej ne ves gdo koga zaj.... .Ostanite Slovencki nevoscljivi in pohlevni, pa kdo mi naj kaj napise, da vem da ste se ceprav prednovoletni.Lep pozdrav iz dezevnega pregozda samo da ne pada dez HAHA .Sej sva tud reveza, zdej greva pa na mango pa banane pa papajo pa marakujo pa granadiljo pa ...sej nevem kaj se -aja CERVEZO.

   



SAMO ZA VZOREC                              PREJ ...      ... IN POTEM

MANGO, TAXO, PITA HAYA, GRANADILJA, POMARANCA


16. 12. 2007, Canoa

Najina morska dogodivscina se pocasi izteka, jutri naprej v hribe, kjer bo dez in mraz in veter in sneg (malo pretiravam), zato tale zapis, dokler je civilizacija se pri roki. Prva izkusnja ekvadorskega morja je bila hecna. Pricakovala sva en velik dolg spust, saj sva bila vendar na dokaj spodobni visini, morje pa je na nuli, vsaj bilo je nekoc. Optimisticno torej pozeneva pedala in takole pol dneva najina teorija celo drzi; peljeva se pretezno po ravnem ali navzdol, skozi nekaj odbitih, zaradi zmesanega prometa zivljenju nevarnih mestec in ze verjameva, da bova pod vecer pristala na neki sanjski plazi, pa se tik pod noc pojavi klanec. Ki ga noce biti konec. Pokrajina je sicer sanjska, gricki s palmami in lesenimi ali bambusnimi hiskami na koleh, ki kot kaksne opazovalnice strlijo v nebo. Vse je rahlo zamegljeno, prav filmsko, in po dimu disi (smrdi), vsenaokrog na veliko pozigajo, da bodo naredili prostor pasnim povrsinam. Klanec kar traja in traja in nic nama ni do tega, da bi tvegala zadusitev ali zoglenitev sredi noci. Ki je neusmiljeno skoraj ze tukaj. Peljeva mimo sole, kjer na dvoriscu nekaj moskih in otrok vari skupaj (po domace svasa) star zelezen gol. Pri naslednji hisi vprasava, v najini cudoviti spanscini, kje bi se dalo tukaj prespati v sotoru. Moski, po Branetovo solski hisnik, pravi, da ni problema in naju odpelje nazaj med moske in otroke in iskre, ki prasketajo na igriscu. Tam je pokrita lopa, tako da nama niti sotora ni treba postaviti. Brane zakuri gorilnik, da pristaviva za caj in takoj se mu pridruzi eden od otrok. Ki potem gre in se cez nekaj casa vrne s konzervo tunine in dvema ogromnima bananama. Je

najbrz dala mama za naju.

 

.

SPALNICA NA SOLSKEM DVORISCU                IN ZJUTRAJ NAPREJ V KLANCE ...

 

Se ena taka lepa dogodivscina se nama je primerila tisti dan na poti. Ustaviva pri stojnici polni ananasa in Brane zacne fanta, ki prodaja sekirati, ce nama ga olupi in razreze (to sva se razvadila na Kubi). Ampak tukaj imajo drug sistem, ze narezane sadeze v vreckah privlecejo iz zamrzovalnega zaboja. Ne, ta ni dober, se Brane ne da in fant zacne ubogljivo res lupiti in rezati svez sadez. Tole bo pa drago, si mislim, a naju preseneti, ko nama ga prinese narezanega na krozniku in noce zanj nicesar. Ker sva utrujena, pravi. Tako pocasi nic vec ne cakava, kako nama bo kdo kaj naredil, ampak vedno bolj z veseljem sprejemava vse te drobne pozornosti, vkljucno s hupanjem tovornjakov in avtobusov (ki mogoce na isti progi ze ne vem kolikic peljejo mimo naju), dvignjenimi prsti v znak zmagoslavja, kot da sva iz njihovega tima, bezanje otrok, ki najbrz mislijo, da so pristali marsovci, celo cudno obnasanje oslov, ko se srecamo: vsi po vrsti ponorijo, pa naj bodo sami ali z jezdecem. "Se nikoli niso videli nikogar, ki bi se mucil bolj kot oni," njihovo bezljanje razlozi Brane. V Ekvadorju popotnikov na kolesih prav gotovo niso vajeni. Psi pa naju na sreco se niso napadli, samo kaksen osamljen primerek, pa se ta se je hitro navelical. Najbrz nisva edina, a po mojem jih vecina drvi mimo po Panamerikani, podezelske ceste pa zvabijo malokaterega kolesarja. 

No, po vzponu, ki ga tudi naslednji dan se ni konec, je morje vendarle tukaj. Po petdesetih kilometrih hriba - morje. Razlozi si, kdor si more. Midva si ne znava. Je pa morje, vredno svojega imena. Koncno so tukaj sirne in daljne pescene plaze, ki smo jih na Kubi lahko samo sanjali. Plaze za potep, raziskovanje, nabiranje morskih zakladov, se najmanj za plavanje. Hodiva v neskoncnost, do ribiske vasice, ki je videti odrezana od sveta in zivi svoje prvinsko zivljenje. Zenske klepetajo, otroci se v velikih kolicinah podijo okrog, moski pa se z gumijastimi skornji v rokah vkrcavajo v colne, da se bodo pridruzili drugim "lovcem", ki se ze zibljejo na morju. Tak mir veje iz nje, vsi se zdijo povezani kot velika druzina in zal nama je, da si samo za hip lahko domisljava, da sva tudi midva njena prebivalca. Spijeva pivo med ribiskimi mrezami in garjastimi psi in se odpraviva na dolgo pot "domov", na drugi konec plaze.

 

MALCE KRUTA OTROSKA IGRA                        PSI, GOSPODARJI PLAZE IN ULICE

 

Do najinega skromnega hostla, z oprano zehto obeseno prek cele sobe in majhno teraso s pogledom na morje. Naslednji dan do Canoe (s skorajda izsiljenim prenocevanjem na posranem dvoriscu podezelske bambusne hiske med bevskajocimi psi in prestrasenimi domacimi, ki jima menda nisva cisto do konca znala razloziti, da bova pred njihovim straniscem postavila sotor) kjer je obala se lepsa, se daljsa (sem radi hodijo na pocitnice prebivalci mest iz notranjosti, posebno Quita) se bolj bogata z mahnimi morskimi organizmi. Kaksna zabava in kaksno razkosno obilje za "mladega" Coustoja Brankota, ki z aparatom tokrat lovi cudne polze in zvezde in kacice in rakce in crknjene ribe, dokler mu spet ne zmanjka baterij.

 

NEKAJ BRANETOVIH POSASTI ...

 

Imava pa zato novo vrecko skoljk, kar pomeni tezko odlocitev: katera bo potovala z nama in katera bo izlocena. Morda tisti, ki niso se nikoli precesavali plaze v pocasnem ritmu, kot da imajo ves cas na svetu na svoji strani, vzklikali ob vsaki novi nenavadni najdbi in se prav po otrocje veselili preganjanja s ceto rdecih rakov, tega ne razumejo cisto dobro, ampak ja, skoraj tako tezko je pustiti lepo skoljko, ki si jo takole pobral, kot se odpovedati lepi obleki na razprodaji. Skratka v Canoi sva si privoscila dva dni popolnega lenarjenja in guganja v visecih mrezah, ker nama je slo celo vreme na roko in z nacrtovanim lezecim surfanjem valov ni bilo nic. Danes zjutraj, ko sva se zbudila, je bila najina edina skrb ali bodo zelene papige, ki se v rojih spuscajo hranit na drevesa, morda sedle nad drevo nad najinim sotorom in bo torej Brane prisiljen vstati. Saj veste zakaj ...

 

SEJ SVA TUD' REVEZA ...

 

22. 12. 2007, Latachunga

Ce je bila prejsnji teden fraza "sej sva tut reveza" misljena bolj za hec, pa je se prehitro postala resnicnost. Za premik od morja v hribe si izbereva avtobus (nekako nama ni, da bi na dvonozni pogon premagala nekajtisocmetrsko visinsko razliko). Presedeva tri: na prvem razen vsakovrstnih prodajalcev, ki vdirajo vanj na vsakem postanku, ni nic pretresljivega. Kolesi in torbe so varno spravljeni spodaj v prtljazniku. Drugega ujameva v naglici, bicikla koncata na strehi, torbe neprestete romajo v podvozje. Sprevodnik je totalni lopov, ne samo, da nama drago zaracuna sicer zastonjski tovor, ampak nama celo vrne pet neveljavnih dolarskih kovancev, na kar naju opozorijo otroci, ki prodajajo hrano, tako da je pravici hitro zadosceno. Ponoci koncava na avtobusni postaji  mesteca Quebedo, kjer naju prestrezeta dva varnostnika, razlozita, da je tod naokoli precej nevarno in naju z motorjem pospremita do najblizjega prenocisca, da se pocutiva kot drzavnika na pomembnem obisku, samo prevozno sredstvo ni ravno v skladu s protokolom. Tretji avtobus, ki naju potegne do gorske vasice Zumbahua je najbolj odstekan in najbolj ekvadorski: ustavlja kjer koli se mu zazdi, nabasan je z domacini s kurami, bananami in dojencki, solarji, ki se iz sole vracajo v hribovske vasi in naredijo zamasek ravno na sredini, kjer sediva; strasno sva jim zanimiva, buljijo v naju kot v marsovca, ceprav si ne znam razloziti zakaj - morda je le barva polti, las in modre oci v vsej tej crnooki in crnolasi poplavi. Buljijo cisto prijazno, ceprav so zadrzani in ne odgovarjajo na nasmehe. Vsake toliko avtobus koga odlozi na kraju, kjer se ti zdi, da kilometre naokrog ni nicesar; drugje izstopi cela skupina.

 

ZUMBAHUA NA 3800 METRIH

 

Zumbahua, kjer izstopiva midva, je blatna vas z eno asfaltirano ulico, ogromnim razritim igriscem, na katerem nekaj mulcev s Emineminovskimi cepicami nabija kosarko, nekaj razcapanimi starci in psi, ki letajo vsepovsod, cvilijo, rencijo, se grizejo, zavijajo, lajajo. Z balkona najinega preprostega pensiona se ob stirih popoldne kar nekaj casa odlocam, ali bi sla v lov za trgovino, se potem samo za hipcek ulezem na posteljo k Branetu - in zbudiva se ob devetih zvecer. Zjutraj se vsa lenobna ugotoviva, da sva na visini 3800 metrov, tako da je najin upocasnjeni ritem upravicen. Z balkoncka se nama tokrat ponuja popolnoma druga slika vasi; cez igrisce hodijo matere z otroki, vsi so praznje obleceni v pisane nose tukajsnjih domacinov Kecua. Cudiva se, kako cisti in lepi so otroci, saj so bili na avtobusu sami smrkavi in umazani.

 

 

Potem je svecano oblecenih ljudi le prevec, in koncno nama potegne, da imajo praznik. Praznovanje ob bozicu, ki se dogaja na solskem dvoriscu je tako barvito da je kaj takega tezko opisati, mogoce bodo vec vzdusja pricarale fotografije v bozicnem albumu. Tukaj so sveti trije kralji na konjih, skupina bozickov, pa gospodov (nekaterim je moral Brane na zeljo mam zavezati kravato), pa decki z lamami, parkeljni s crnimi obrazi, klovni ... Mame popravljajo zadnje malenkosti, se prisijejo kaj na kostumu, ocetje ponosno slikajo s telefoni, stare mame cebljajo po svoje, psi se motajo pod nogami. Zumbahuo zapustiva v polnem slavnostnem razmahu in pozeneva pedala proti samo 14 kilometrov oddaljeni in 350 metrov visje lezeci Quilotoi, kjer v kraterju lezi vulkansko jezero. Prekolesariva jih kot v snu, kot v pocasnem posnetku, v treh urah. Saj ni res, pa je. Najina aklimatizacija je precej pomankljiva in to drago placava. "Turisticna" Quilotoa je vas z eno blatno ulico in mogoce dvema hisama, vrednima svojega imena, vse ostalo so podrtije, od katerih pa vsaka ponuja zajtrk, kosilo in prenocisce.

 

S SPREHODA PO VULKANSKEM KRATERJU

 

Sva pa za vse muke poplacana naslednji dan, ko v sestih urah obhodiva krater prelepega jezera, ceprav se ves dan po nebu preganjajo oblaki in meglice in so pogledi zato se toliko bolj zasluzeni in oslepljujoci. Naslednji dan spet spust v "dolino", v Latachungo na 2800 metrih. In kdo bi razumel te klance, od 80 kilometrov poti jih vsaj polovico spet goniva navkreber, da se spet povzpneva nad 4000m. 

 

 

Da visina menda vpliva tudi na agresijo se izkaze za resnicno, ko v naju, mokra od dezja in zasopla od kolesarjenja, kar naprej skacejo ali bevskajoci psi ali fehtajoci otroci z vzkliki "regalos de Navidad". A res pricakujejo da jim bos takole napol ziv in otovorjen kot osel z nasmehom trosil bombone? Enim in drugim bi zavila vrat, bozicni spravi in ljubezni navkljub ... 

 

    NAJINA BOZICNONOVOLETNA POSLANICA


 


MIREN BOZIC IN SRECNO, ZDRAVO, POLNO, ZALJUBLJENO IN CIM BOLJ ODSTEKANO LETO 2008

FELIZ NAVIDAD Y PROSPERO AÑO NUEVO 2008

QUE EL AÑO NUEVO TE DE AMOR, SALUD, DINERO Y FELICIDAD

MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR 2008

 

Midva sva letos popolnoma usla predbozicnonovoletni mrzlici. Namesto od luck mezikajoca mesta, okrancljane izlozbe, bozicne pesmi iz zvocnikov veleblagovnic, vrocicno nakupovanje daril ... nama bozicno vzdusje narekuje cesta pod kolesi in nogami, kar je morda tudi najbolj prav v teh dneh. Biti na poti, kot je bila na poti sveta druzinica. Na cesti in ob njej vsak dan srecujeva zive jaslicne figure: osle in krave, ki jih je na poti do betlehemskega hlevcka premamila trava ob poti, umazane in kricece pastircke, ki cez cesto napenjajo vrvi, da bi prestregli kaksno darilo, temnopolte Marije z ze rojenimi Jezuscki na hrbtu, Jozefe, ki v rdecih poncih potrpezljivo pasejo trope ovac ali lam ... vse, ki bi v teh dneh ze zdavnaj morali prispeti v Betlehem, pa jim je cesta nekako ljubsa.

Za se vec tega najinega vzdusja si poglejte bozicni album, ki sva vam ga z ljubeznijo in najlepsimi bozicnonovoletnimi zeljami pripravila.

 


MIDVA ZA VAS


ZA VSE KI MORDA NISTE VEDELI - slike se odprejo s klikom na   foto album.

 

 

Riobamba, 30. 12. 2007

Tako rada vas imava, da se letos se enkrat oglasava, ker se bo drugace nabralo prevec vsega ... in pojdimo v novo leto svezi, kajne.

 

 

Eno od najlepsih dozivetij tehle bozicnih in prednovoletnih dni je gotovo polnocnica v Bañosu. Ze ves dan pred bozicnim vecerom po mestu hodijo procesije ljudi, na celu so tisti preobleceni v Marijo, Jozefa in Svete tri kralje, pridruzijo pa se vsaki tudi drugi mescani. Ne samo Marija, tudi veliko drugih v rokah nosi Jezuscka. Zvecer je cerkev ze skoraj uro pred zacetkom polnocnice nabito polna, ljudje ne samo sedijo, ampak tudi stojijo ob straneh s svojimi kipci Jezuskov in zivimi Jezuscki - svojimi otroki - na kolenih, v culah, na tleh. Prav ganljiv je pogled na vso to raznobarvno mnozico, najbolj ganljivo pa je, s kaksno skrbjo prinesejo v cerkev vsak svojega Jezuscka. Razlicnih velikosti so: eni ga nesejo pokoncnega kot kip, seveda v slavnostnem oblacilu, drugi v posteljici z baldahinckom, spet eni v zastrti kosari kot dojencka. Eni imajo zavitega v odejico, nekaj jih je v cisto pravih hisicah, ena mama mu je postlala kar v keramicni skledi za solato. Potem so taki cisto miniaturni, nosijo jih na blazinici ali kar v dlani, ampak vsi so skrbno pokriti ali obleceni, kot otroci. (Imela sva tudi cudovit slikovni zapis, a se je zgodila grozna nesreca, izbris kartice, tako vklopite domisljijo in si te prizore predstavljajte.) Najbolj posreceni so stari ati s svojimi Jezuscki, tako resni in zamaknjeni. Na tleh z Jezusckom zavitim v odejico sedi fantek kaksnih stirih let in ga vsake toliko ljubece poboza po obrazku ali potreplja po glavici, ces, saj bo, saj se bo kmalu zacelo.

 

 

Cerkev nima kora, pred oltar pride zborcek petnajstih pevcev z zagretim mladim dirigentom, ki dokazejo, da se tudi brez orgel da. Oltar ni nic okrancljan, spredaj lezi Jezuscek na koruznem listju, nobenega cirkusa ni, duhovniki niso nic svecano obleceni (Brane je mislil, da je samo eden, in da so drugi ministranti), skratka, pravo vzdusje dajejo predvsem ljudje. Pri blagoslovu vsi dvignejo Jezuscke nad glavo, tisti, ki jih nimajo, v odprti dlani drzijo krizek ali pa samo prazno dlan dvignjeno v zrak. Vse se cuti tako zares in tako lepa se mi zazdi ta ideja (ce je tako misljena): Bog se je uclovecil za vse nas, a s tem enim detetom je to spet postalo edinstveno; tukaj pa je res v dobesednem in prenesenem smislu Jezus za vsakega cloveka, od vsakega cloveka, v vsakem cloveku. In najbrz morajo potem skrbeti zanj vse leto, najbrz ne oblezi pozabljen v kaksni omari. Celo duhovnik ima pri oltarju dva - tistega na koruzi in onega, ki ga dviguje pri blagoslovu. Pri pozdravu miru cela cerkev zavalovi - ljudje se objemajo, poljubljajo in rokujejo res z veseljem in na vse konce. Lepo je opazovati te za naju tuje obraze in zive Jezuscke, ki so pospali materam na hrbtih ali na rokah. Puncka se nama mota pod nogami, dokler ne oblezi na tleh in je mama ne pospravi nazaj v culo, kjer z mokrimi laski in glavico zvrnjeno nazaj koncno omaga. Ko je polnocnice konec - ob solidno normalni malo manj kot uri - veliko ljudi se kar poseda v cerkvi, poslusa zborcek, ki jih se nekaj zapoje, ploska, slika ... Vrne se eden od duhovnikov in obilno pozegna zbrano mnozico, ki steguje roke v zrak, tudi midva jih. Skoditi ne more. Ko odhajava, cerkev zari kot cisto prava gotska katedrala kje v dobri stari Evropi.

Drugo najino prednovoletno dogodivscino, ki se je zgodila vceraj, bodo razumeli samo tisti, ki imajo radi hribe, tudi taksne, na katere se je treba malo muciti. Odlociva se osvojiti najvisji vrh Ekvadorja, 6310 metrov visoki vulkan Chimborazo. 

 

 

To je do zdaj najvecji izdatek na najini poti, saj je treba za taksno goro najeti vodica, vodica pa dobis samo v paketu s prevozom, hrano in prenociscem. Pocutiva se dovolj mocna in natrenirana, pa tudi aklimatizirana, saj se ves cas gibljeva na visinah od 2000 do 4000 metrov. Tako opoldne odrinemo iz Riobambe, vodic Ivo in midva. Do prvega zavetisca na 4800 metrov se pripeljemo z dzipom. Spijemo kokin caj (krsimo zakon, saj je koka v kakrsni koli obliki v Ekvadorju prepovedana, najin vodic caj sverca iz Peruja), ki pomaga lazje prenasati visino, pojemo malico, si oprtamo tezke ruzake z opremo in se v pocasnem tempu sprehodimo do eno uro oddaljenega bivaka na 5000 metrih. Dezuje. Snezi. Oblaki so cisto nizko. Vidi se nic. Skratka grozno. Nekajurno spanje, letanje na ledeno stranisce zunaj in opolnoci odhod. Ne morem verjeti, zunaj je jasna, jasna noc, zvezde zarijo, pod nami v dolini migotajo lucke najblizjega kraja, bolj toplo je, kot nam je bilo v prenociscu. Lucke na celadah zasvetijo v temo. Tako lepo je, tako samotno, dalec od mnozicnih vzponov na Mont Blanc, kjer se hkrati celi roji "kresnic" vzpenjajo po pobocju. Rob gore svetlo zari; se malo, pa izza njega vzide polovica lune. Med zvezdami najdem juzni kriz in sem cisto iz sebe od veselja, kot bi po dolgem casu srecala starega prijatelja. Hodimo v tisini, pocasi, premisljeno. Srecamo samo samotnega plezalca, ki si z ogromnim nahrbtnikom oddihuje na skali. Nataknemo dereze in zagrizemo v zasnezeno in poledenelo pobocje. Zadnje vremenske nepredvidljivosti so pot, ki je po besedah najinega vodica dokaj enostavna, spremenile v precej zahteven vzpon. Brez varovanja ne gre, kar nas precej upocasni. Veter brije, tako da se nam ne da ustavljati za hrano in pijaco. Kar nas drago stane. Ko se ze dani in se dalec spodaj vlecejo meglice in se na drugi strani gore zardeci soncni vzhod grizemo predzadnjo belo strmino pred vrhom. Dolgo in res strmo strmino. Tako, da kadar koli dvignes pogled, mislis, da si se vedno na istem mestu. Koraki postanejo tezki, vsake toliko postanemo. V taksnem tempu ne bomo zmogli do vrha, pravi Ivo. Sneg na tem strmem pobocju se namrec po osmi uri zacne taliti. Potem zvije zadnjega v navezi, Braneta. Zacne ga zanasati sem in tja, pade mu koncentracija. Pa bi se vedno na vrh, moski so pac taki. Vzpenjamo se se nekaj casa, se dvesto metrov je do vrha, se dobra ura hoje, ampak Braneta zdaj ze trese, bled je kot kreda in kar zaspal bi. Obrnemo. Na 6100 metrih. Hecno je, kako te v hudih trenutkih ne popade panika, ampak cisto hladnokrvno in logicno razmisljas, kaj je treba narediti. Treba nas je spraviti dol, samo to mi je slo po glavi, nic, da bi se lahko zgodilo kaj res hudega. Zdaj z opotekajocim Branetom na celu se spuscamo po neskoncnem pobocju.

 

 

Naredil se je prekrasen dan, vseokrog nas prizori za bogove in ko Brane izmuceno izdavi, naj vzamem iz ruzaka aparat in naredim vsaj eno fotko, vem, da mu gre na boljse. Mogoce nama je zal samo, ker sva se hotela malo hvaliti, da sva bila na gori, ki je visja od Mont Everesta (Chimborazu je menda merjeno od sredisca Zemlje za dva metra visji od Mont Everesta, ki ga merijo z morske gladine; prepricajte se na tejle tabli, ki visi na zavetiscu), drugace pa je bila tale izkusnja za naju oba nepozabna.

 

 

Zaradi lepot in zato, da se clovek malo zamisli. Kaj pa nama je pravzaprav treba taksnih ekstremov, ko pa je toliko lepih hribcev naokrog in ko tudi klanci pod najinimi brcajocimi nogami niso nic kaj milostni.

In ker so dobre stvari vedno tri, sva si na predzadnji dan starega leta (in Branetu za god) privoscila se znameniti vlak, ki iz Riobambe trikrat na teden vozi po osupljivo lepi in nevarni progi skozi soteske in prek zmajanih mostov do Nariz de Diablo (Hudicevega nosu), hriba, na katerega se v cikcaku povzpne v velikem finalu. Najvecja posebnost tega vlaka pa je, da se lahko na najbolj dramaticnih delih proge peljes na strehi ter uzivas v razgledih in ekshibicionisticnih nastopih zeleznicarskih sprevodnikov ter vsakovrstnih prodajalcev hrane in pijace. Prebijajo se med ljudmi s polnimi kosarami lizik in bonbonov in govorijo "por niños" in vsake toliko kaksno sladkarijo zabrisejo z vlaka, dokler turistom koncno ne vzge, da kupis sladkarije zato, da jih potem ob progi in v vaseh meces mahajocim otrokom.

 

 

V casu, ko pelje mimo vlak, zastane vsako delo, mahajo pastirji in gostilnicarji, stare mame in smrkolini, in bonboni in lizike dezujejo z vlaka, da je kaj. V neki vasi pride na vlak v poncno zavit mozakar in zaigra na piscali, seveda potem poslje klobuk naokrog. Nekdo na vlak pripelje psa, ki se ga nikakor ne da umiriti; sprevodnik, katerega glavno opravilo je drugace, da prodaja posnetke zeleznicarskih kap, ga zvito zaklene v enega od stranisc, od koder ogorcen naprej izvaja svoje operne arije. Zanimivo je, ko vlak kar po ulicah pripelje skozi Alausi, edini vecji kraj na poti, nad katerim kraljuje ogromni kip svetega Petra. In posrecen je manever na koncu poti, v soteski pod Hudicevim nosom, kjer vlak ne more obrniti, kako lokomotivo, ki je obstala zadaj, spet spravijo na celo vlaka.

 

 

Jutri je zadnji dan starega leta. Midva se bova premaknila proti jugu, v Cuenco, tretje najvecje mesto Ekvadorja. Bova poskusila nocoj, ceprav sva ze zaspana, izdelati eno lutko, da jo bova zazgala. V Ekvadorju je namrec navada, da na silvestrovo (poleg rdecih in rumenih hlack in - tega se ne veste - teka z nahrbtnikom, v katerem je kaksen bankovec, okrog jablane) vsaka druzina zazge lutko, ki simbolizira staro leto. Uniciti staro in dati prostor novemu. Zato so zadnji teden starega leta ulice vseh krajev preplavljene z lutkami, ki cakajo, da jih kdo kupi za sezig. Veliko ljudi pa naredi svojo lutko in ji kupi samo masko. Povsod imajo kaksne zanimive obicaje, a ne. In kako ste praznovali doma? Tole je izziv, da nama se vsak od vas opise svoja pestra novoletna dozivetja. Ali pa kaksnega mucka ...

Se enkrat, srecno!

 

 

P.S. Pa se nekaj daril - nove slike v albumih Ekvador in Bozicnonovoletne impresije! 

 

Vilcabamba, 7. 1. 2008

Ja, tudi midva sva prezivela tale vstop v novo leto, resda po sili razmer kar tri dni oba v rdecih spodnjih hlackah (da bo bolj drzalo), pa vendar. Ceprav se vedno cakava na poplavo opisov vasih silvestrovanj (po Iztokovem zgledu), evo tukaj najinega. Zadnji vecer starega leta preziviva v Cuenci, prelepem mestu nekje proti jugu Ekvadorja. Ceprav tretje najvecje mesto te drzave, ni nic pretirano okrancljano, je pa center poln ljudi. Pripeljejo se z vseh koncev, da si ogledajo natecaj: razlicne skupine pripravijo razlicne prizore, vecinoma politicno aktualne (joj, kako bi si pri nas privoscili Dzej Dzeja) iz ogromnih lutk, ki jih opolnoci zakurijo kar na mestu samem. S tem simbolicno skurijo staro leto in vse, kar je bilo v njem slabega. Lutko opolnoci zakuri vsaka druzina v Ekvadorju; doma, na ulici, v parku, kjer koli ze se ji zdi najbolj primerno. Tudi midva hodiva po mestu in se zabavava: najprej nad skupinami fantov, ki na vseh glavnih dostopih v center namaskarani postavijo nekaksne mitnice in pobirajo denar od avtomobilistov, namenjenih noter. Preobleceni so vecinoma v zenske (nikoli ne bom razumela te moske obsedenosti za tlacenje v zenske kostume) in nekateri preden poberejo denar uprizorijo tudi krajso predstavo, ponavadi ples in miganje z ritko. Po ulicah tu in tam ze gori. Tudi sama si kupiva svojo lutko za sezig; raznovrsno oblecene jih prodajajo na trznici skoraj zastonj. Kupiva ji tudi masko, sitno in spaceno, in tako najino staro leto dobi ime: Mulez Sitnoba - Jeznoriti.

 

 

 

Velik je kot kaksen petletnik in nosim ga naokrog kot otroka; bojim se, da mi bo tako prirasel k srcu, da ga ob polnoci ne bom mogla sezgati. Domacini se nama smejijo, naju pozdravljajo, voscijo srecno novo leto, Mulezu stiskajo slamnato roko, naju slikajo, se slikajo z nama ... Pojma nimam, kaj je tako zanimivega ali zabavnega na naju - res da nosiva rdeci bozicni kapici, ampak saj je vendar cas za to. Brane pogrunta, da gotovo mislijo, da sem ujela Bozicka, saj tukaj ljudje niso prav pogosto sivi s sivo bradico. Kupiva si sampanjec, ekvadorski, da bova opolnoci pocila in nazdravila, kot se spodobi. Drugace se ne dogaja nic pretresljivega, nikjer ni zive glasbe, samo ulice so zabasane, po njih se z lutkami, privezanimi spredaj ali zadaj na avtomobilih, prevazajo cele druzine, z babicami in dedki vred, napokani so kot sardine, ogledujejo si dogajanje in veselo vzklikajo "bueno año" skozi okna. To je ocitno tukaj glavni novoletni sport. Pa pokanje petard in kaksna raketa, ki odleti v nebo, a niti priblizno ni tako hrupno kot pri nas. Nekaj casa posediva v parku, zabavava se ob policajih, ki imajo pri sebi cel arzenal raket in jih veselo spuscajo v zrak. Tik pred polnocjo na trgu zazgeva Muleza (adijo jeza, mula, sitnoba, uzaljenost, kreg ...) - krasno zagori in en dva tri ga pogoltnejo plameni.

 

 

 

Najino staro leto postane prah in pepel, cas je za nov list v knjigi zivljenja. V istem casu zagori vse mesto - komaj se ujameva ogromne gorece glave treh predsednikov. Ulice so videti kot po raztrescenju atomske bombe, kot v tistih futuristicnih filmih, kjer je vse mrtvo in se po kadecih se velemestnih ulicah iz kanalizacijskih jaskov plazijo klosarji in kurijo v smetnjakih ... Povsod gorijo ognji in celo mesto oddaja nek cuden sij. Pociva sampanjec - piti se ga skoraj ne da, tako je zanic - in se po gorecih ulicah mimo objemajocih se ljudi odpraviva v najin hostel.

Prvi novoletni dnevi so v znamenju klancev - 200 kilometrov klancev proti jugu, perujski meji naproti. Po treh dneh kolesarjenja navkreber, navkreber in spet navkreber cez kordiljero Condorcillo se pocutim kot Bill Murray, ki se je v filmu Neskoncni dan kar naprej prebujal v isti dan, dokler ga ni naredil prav.

 

 

Pojma nimam, kaj delam narobe, da noce in noce navzdol, ceprav naju sredi tretjega dne odresijo domacini - s Panamericane naju po bliznjici, "carreteri vieja" ali stari cesti posljejo v Lojo. Makadamska je, pravijo, ampak lepa in za kolesarje bistveno lazja od nove. Prve kilometre me skrbi, kdaj se bo spet pojavil kaksen zahrbten grozen klanec, ker gre zdaj samo navzdol, skorajda v strugo deroce reke, ki tece po soteski, po kateri voziva. Male vasice s par hisami, horde bevskajocih psov, otroci, ki naju gledajo z velikimi ocmi. Pravzaprav je vse skupaj tezko opisati z besedami. Reka vedno globlje spodaj, pa strma polja in kmetje na njih, nasadi banan, pa cerkvice in pokopalisca na hribcih in ljudje, ki iz reke mecejo pesek, jezdec, ki s konjem jaha cez leseno brv ... Neznosno lepo je in neznosno neverjetno ves cas naravnost ali navzdol. Srecava samo par lokalnih avtobusov in nekaj starih avtomobilov brez registrskih tablic; obide me, kako bi ti pravzaprav lahko na taki samotni in boguzahrbtni cesti postavili zasedo in ti naredili, kar bi se jim zljubilo, ampak misel je bolj v stilu zmisljevanja zgodb kot pa resnicen strah, saj so ljudje, ki jih srecujeva, prijazni, smejejo se in pozdravljajo in se psi se ne usajajo vec, nekaj jih jo kar ucvre pred nama. V eni od vasic imajo koline, vsa vas je zbrana na glavni (in edini) ulici in po lesenih stojnicah so razobesene klobase in drobovje in kosi mesa in svinjske glave in vsi so videti strasno zadovoljni. Nekje se nama pridruzita fantka na kolesih, eden z motiko povprek na balanci, in njun pes, crn mesanec, ki nekaj casa ne ve, kaj bi, tako je zmeden, ker je naenkrat toliko biciklov. Potem izmenicno tece za vsakim od nas in na blatni cesti preprezeni z luzami smo prizor, vreden umetniske fotografije, ce ne ze kar kaksnega dobrega filmskega reziserja.

Zdajle uzivava v Vilcabambi, vasici, ki slovi po dolgem zivljenju njenih prebivalcev. To naj bi bila zasluga klime (vse leto okrog 20 stopinj), dobre vode in fizicnega dela njenih prebivalcev. Tudi ce je samo legenda, je obcutek tukaj zares prijeten. Vas obkroza cudovita narava, taka malce dzungelska, pa tudi najin hostel je tak, da se v njem z veseljem spocijes. Cedni bungalovcki so nanizani okrog tropskega vrta, pred vsakim je mizica z dvema stolckoma, in, jasno, viseca mreza. Postala sva "fana" visecih mrez! Pojutrisnjem prestopiva mejo s Perujem. Spet imava nekaj treme pred novo dezelo in se sprasujeva isto, kot preden sva z varne Kube vstopila v Ekvador: koliko nevarnosti naju caka tukaj? In upam, da bova tudi Peru zapuscala s podobnimi izkusnjami kot zapuscava Ekvador - mnogo hrupa za nic - saj si ga bova med drugim zapomnila tudi po tem, da sva se v njem pocutila popolnoma varna. In kaj se je tisto, kar bo za naju vedno pomenilo Ekvador in kar bova pogresala? Neverjetno spreminjanje pokrajine, ko s kolesom v slabih sestdesetih kilometrih iz enega okolja pades v popolnoma drugega, tropsko obilje sadja in roz in barv in vonjev, stevilne vrste ptic, plaze, pisano barvitost oblacil domacinov, bozicnonovoletne procesije, fehtajoce otroke ob cesti, histericne pse, ki nama koncno niso naredili nic zalega, vulkane, stojnice z vsakovrstno hrano, ki ti pocedi sline, ceprav ves, da te bo naslednji dan po njej bolel trebuh, celo tiste stojnice, s katerih visijo prasicje glave ali kar cel prasic, cisto na frisno zaklan, ki ga pocasi sekljajo in cvrejo in potem prodajajo nerazumno ogromne kolicine ocvirkov in kosckov mesa in drobovja - kdo ve komu, saj sva bila vcasih v kaksni vasi po mojem ves dan edina, ki sva se pripeljala mimo ... Prijaznost policajev, hihitanje domacinov, zadrego otrok, dvignjene palce iz kamionov in avtomobilov, ki so naju prehiteli ali srecali v klanec sopihajoca, odobravajoce hupanje, ki je vcasih, ceprav dobronamerno, paralo zivce. Pogresala bova celo klance, klance, klance (ceprav to ne verjamem cisto, ker jih bo po mojem se dovolj). Vsa najina prenocisca, tudi tistega s scurki in ono s slamo krito hisico iz blata sredi osamljenega pogorja. In se toliko stvari, na katere sva v tem trenutku pozabila. Nova dezela prihaja, novi ljudje, nova dozivetja. Se spet srecamo v Peruju. Vi pa lahko vmes seveda kaj napisete.    

 


 

 



Trenutno stanje duha: ODREZANA OD SVETA


Komentarji

  1. pricakovanje ahm

    01:53, 5. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Katarinca,

     kako dobro vem zdajle kaj je to pricakovanje :) Ti zelim, ves kaj ti in vama zelim. Potovanj navzven in navznoter. Z dežjem oprane in s soncem obsijane.

    Bon voyage.

    Z vama sem :)

    Carmen

  2. Komentar brez naslova

    12:22, 5. 11. 2007 . Objavil/a je Binca

    Katka in Branko!

    Sej vesta, glavno je , da smo zdravi in da se imamo radi. Avanturističen duh , vajin pogum in dobra volja vama sigurno pomagata na poti. Pa tisti zgoraj vama pošilja blagoslov. Uživajta! Katak, Semčarji smo ponosni nate in se že veselimo diasov in tvojih komentarjev. Rada vaju imam. Binca

  3. Komentar brez naslova

    12:23, 5. 11. 2007 . Objavil/a je Binca

    Katka in Branko!

    Sej vesta, glavno je , da smo zdravi in da se imamo radi. Avanturističen duh , vajin pogum in dobra volja vama sigurno pomagata na poti. Pa tisti zgoraj vama pošilja blagoslov. Uživajta! Katka, Semčarji smo ponosni nate in se že veselimo diasov in tvojih komentarjev. Rada vaju imam. Binca

  4. Pričakovanje

    20:22, 5. 11. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    SREČNO pot vama želim in se že veselim vajinih zgodb in spomladanskega srečanja!!!

    Brane

  5. bonjourjoie@netspace.net.au

    02:44, 6. 11. 2007 . Objavil/a je Danijela

    PRICAKOVANJE....JE KOT SANJE...IN CE SE NEKAJ LEPEGA URESNICI...JE VSE OK, IN CE SE VSE NEPRIJETNEGA ZGODI IN JE KONCNO ZA NAMI, JE SE BOLJ OK...IN VAJINO PRICAKOVANJE SE JE SEDAJ SPREMENILO V ZACETEK...MOJE PA JE KONCANO IN SEM ZE NA POTI OKREVANJA, TOREJ VSE OK OK OK...upam da se vsemu temu smejita...

    OBJEM

    DANIJELA

  6. Leonard Rubins

    16:12, 6. 11. 2007 . Objavil/a je Leonard

    Brane, moje novo kolo je še vedno pri vas (Velotraum) za predelavo...vidva pa sta že odšla. Čakalo bo na pot enkrat drugič. Brane tebi in tvoji izbranki pa želim veliko sreče in pozitivnih izkušenj. Z vama bom v mislih. Sončno, toplo zanimivo in SREČNO
    Leonard Rubins
  7. ankamakovec@yahoo.com.au

    23:29, 7. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    From an old world traveller, who was born in the shade of Triglav and now enjoys life in wild Tasmanija, best wishes and good luck wherever you are and wherever your adventures take you. 
    I write this in English to give encouragement to people outside to write to your beautiful and interesting page. You will make many new friends on your long journey, they may think that the page can only be presented in slovenian.
    You clever pair, I wish I could be with you as "tretje kolo"...
    Anka
  8. Komentar brez naslova

    09:36, 9. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Kva je zdej, Katra, sploh se ne oglasita, pri nas dež, turobno vzdušje, a ne bi bla prjazna in bi poslala malo sonca. Sicer pa razmišljam, kako sebo spet težko navadit, ko ti ne bom mogla utrujat s svojimi velikimi modrostmi, al pa poslušat tvojih, hja. Upam, da bo tole končno delovalo, čeprav mi je naš Tin itak že zagotovil, da sem nesposobna, ampka menda sem boljša kot Kravos. No, to je pa tud neki, a ne. Kušn Brankota, lohk pa tud še koga druzga, Juvan

    P. S. Zankrat še nisem noseča.

  9. VSE NAJBOLJŠE!!!

    11:56, 9. 11. 2007 . Objavil/a je PETRA

    Branko vse naj, naj, naj,..,naj za tvoj 50. rojstni dan. želim ti veliko sreče, veselja, smeha in novih doživetij v življenju in na tem potovanju.

    Rada te mam tanaj tabl! ******

    Petra

  10. mateja.mahnic@guest.arnes.si

    21:56, 9. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    POzdravljena!

    katarina, najina starša sta vsa srečna, ker se je javil Dušanov sorodnik in sporočil, da ste pri 30.stopinjah v senci vsi srečno na Kubi. V SLO je enkratno deževno vzdušje, tik pred volitvami, kot se spodobi. Bom sporočila rezultate. Branetu čestitam, kmalu se mu bom pridružila v njegovem praznovanju. Pozdrav Duletu, upam, da uspešno osvaja kubanska dekleta. Danes gledala na TV2 oddajo o CHE-ju, menda ga je ubila CIA

    lubčka

    Matteja

  11. predsedniške volitve

    20:07, 11. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Pozdravljena!

    S skoraj 70% proti 30% zmagal Turk. Helena Blagne mu bo zapela kot merlinka kenediju (haha). V Turkove, štabu še mrgloi pribežnikov, priležnikov in resničnih fanov, med njimi seveda ruti Franci Kek. To bo njegova mama žalostna!

    kako je s Fidelom? Je še živ?

    mateja 

  12. škorpjoni

    08:06, 12. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Vidim, da se imata kak fajn, da se niti ne oglasita(po moje tak od ruma zadeta, da ne gre). Vse naj Branetu, kar dva škorpjona na kupu.Uhhhhhhhhhhh.

    Savinjski pozdrav, K.

     

  13. kva je zdej

    20:09, 12. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Hojla, Katra, kva je zdej, da ni glasu od vas. Sem prebrala, da te je Mateja že obvestila o rezultatih volitev, Pa seveda Branetu vse najboljše, kup mu malo ruma, da si bo človek opomogel. Pri men nič posebno novega, Lira preživela

    125-letnico, žur zanimiv, sem se nakušvala do nezavest, saj veš cel moški pevski zbor, ni slabo. Drugo ti zaupam direkt v tvoje uho, ko se vrneš. Vsem trem jesensko slovenske pozdrave, Alenka

  14. tole je pa noro fajn

    08:10, 13. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Stara moja, vstala in pogledala, če se kej dogaja. No končno. Kot si napisala, mora biti res odštekano fajn. Jaz se sicer bolj spomnim filma z Robertom Redfordom, mislim, da je bil naslov kar Havana, ampak Havana je bila taka, kot jo opisuješ. Držte se vsi trije, lubčka, Juvan
  15. snezni obeti

    08:12, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    draga mati,

    Alenka me je z Redfordovo Havano ruknila v daljno leto 91.... se pomnite, tovarisi :-)...pa ne v osamosvojitev, ampak v Komuno na prvi randi z Vojcem... se edino spodobi, da gre mati ad personam preveriti simboliko... sicer pa pri nas obetajo sneg, Ronja je zbolela, jaz pa za nedeljo spremljam napovedi, ker grem na 21-ko v Palmanovo :-) ocitno bo mraz in dez... za spremembo:-) uzivajte v norosti, bananah in soncu, pa uspesno pedaliranje! lupcka, hci

  16. Pozdrav!

    14:12, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Tomaž

     

    ker sem čakal Juvanco da mi pošlje naslov vajine strani, se oglašam z precejšnjo zamudo.Branetu želim vse najboljše ob visokem življenskem jubileju. Katarina, sporočam ti, da se je pri nas v tem času pojavila moda roza pentljic...

    Juvanca sicer pravi, da ni noseča ampak nekam čudno se obnaša tako da ne vem...

     

  17. Bronhitis

    14:13, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Sm pozabu povedat, da sm si nabavu en bronhitis. Biv je pocen.

     

    Tomaž

  18. Sem pa tud revež

    15:08, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Tale naslov sem si izposodila od tvoje Braneta, Katrca, prov luškan sem je vedno zdel ta njegov vzklik, kot un Tavčarjev; ti zboga žvalca. Na misel mi je pa prišel zato, ker me tuki eni dopisovalci izrabljajo, na primer tvoja hći, v kateri sem po tehtnem razmisleku prepoznala Nino, in pa Tomas, ki se takole grdo izgovarja name, pol pa še e take pohujšljive misli zapisuje. Saj veš, da jaz lahko zanosim skoraj od dobre misli, izjema je origano. Prnes prosm domov kšno banano in mau ruma za Tomasov bronhitis. Sej veš, je pa tud revež, če sklenem z Branetovim priljubljenim izrekom. Vsem trem enga luuubčka, Juvan
  19. kar tko

    17:56, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    U glavnm ful se dogaja, tko da je prov škoda ker nista doma.Vidm da eni zlorablajo tole stran za obračun. Zato bom podrobneje razložu zakaj nism taprav cajt čestitov Branetu. Kot prvo:Katra mi ni poslala naslova. Vem, to je blo maščevanje za roza pentljo. Kot drugo pa je Juvanca preepričana da je ves svet prkloplen na gmail.No, poj smo pa tm. Katra, kar se tiče tračov te moram zaenkrat razočarat. Sm pa slišov, da majo eni ene komedije z avtomehaniki in 30 člani moškega pevskega zbora...Je Katra, ene so pač nenasitne. Brane, upam si dal mozk pa uči na pašo. Vsem trem en lep pozdra, z lupčkanm pa nav nč ker sta unedva kosmatinca zraven!

    Tomaž 

     

  20. Rojstni dan

    19:09, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Zaskrbljeno opazujem sporočila in komentarje. Meni se je zdelo, da smo z rojstnimi dnevi opravili na srečanju v Radovljici. To velja za ekipo najbolj pridnih trgačev grozdja v BK. Resno me skrbijo tut obračunavanja na spletu, saj po stari slovenski navadi potem pride do pretepov v naravi. Tovrstne novice bodo še kako dobrodošle medtem ko se gibljeta po dolgočasni Kubi in J. Ameriki. Zdej si mislm da manjka sam še komentar Bagarija, če mu je seveda Katra poslala stran. Od našega srečanja v Radovljici se spretno skriva... Ajde mejta se pa na slike ČAKAMO, pa ne vaših ampak... Brane 
  21. kriminal v Ljubljani

    19:25, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Ja, Kuba ni nič v primerjavi z Ljubljano. Danes so mi ukradli vse štiri okrasne pokrove z gum ubogega Kanguja, pa še enim trem avtom zraven. Odkar imamo novega predsednika kriminal narašča. NO, dobro je vsaj, da duhovitost komentatorjev na tej strani narašča. Tako hči kot Alenka sta me prepričali v prihodnost slovenskega rodu. Kako je s splošno politično klimo na Kubi: so ljudje res tako zadovoljni ,kot smo bili kao mi v socializmu.

    imejte se fajn, grem na randi z enim klientom...

    mateja 

  22. kmalu

    21:38, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    bo jutri, po našem času! Čas za čestitke. Jutri me ne bo ob računalniku, zato naj ti že danes zaželim veliko SONCA! Naj te tam sreča SREČA, ki jo tako zaslužiš. In pogumno naprej proti 45....tam naju čakajo STARS ON 45... In ko prideš nazaj, si bova zavrteli kako s tega CD-ja, ki te že čaka.

    Pozdrav obema,

    Klaudija s familijo

  23. vse najboljše , sister!!!

    21:51, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Komaj je Brane opravil s čestitkami, si tu že ti (upam, da ne sledi Dule!, to bi bilo pa že preveč!) Torej vsenajbojše za rojstni dan, leta naj ostanejo med damami skrivnosti!

    OSTANI TAKA, KOT SI (Upam, da nisi ravno padla z bicikla!).

    uživaj!

    Mateja 

  24. Čokoladno okrasna potica

    21:55, 14. 11. 2007 . Objavil/a je Vika

    En topu pozdrav,
    iz hladnega mesta pod Gorjanci.Katerca,vse naj, že veš zakaj.
    Na žalost pridno korakam za tabo..Že vadim peko dobrot za spomldanski žur,dobiš čokoladno potico (pa ne zašito).

    Mateji pa moram povedati,da je Novo mesto prehitelo LJ. pri kraji okrasnih kap,cigani so mi jih ukradli že pred enim letom.


    Vika.

  25. tanti auguri:-):-):-)

    09:05, 15. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    draga mati,

     tale blog postaja taka zabavna vas in prav hecno je srecevati ljudi, ki jih v zivo ze sto let nisi videl ali pa jih poznas samo preko tvojih slikovitih zgodb in opisov... pazite se, nihce ni varen :-)... sto let... tako dalec se nisi, bos pa zagotovo tudi pri stotih se blodila kje po svetu, z biciklom, na nogah ali ze kako... taka kopriva, ki nikdar ne pozebe... ti zelim(o), da taka tudi ostanes... vceraj sem premierno pekla muffine (sladkih pekarij se iz previdnosti ne dotikam, zdaj me je pa ronja izzvala), cokoladne in so zelo dobri - evo, v najlepsega sva z ronjo zataknili svecko in ti zapeli tanti auguri... lupcka, n+v+r

  26. Sej ne morem verjet

    09:28, 15. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Sej res ne morem verjet, kako je tale dnevnik zaživel. Po moje bi se bilo dobro zmenit s kakšno založbo, da takega pisanja ne bi objavili, skoraj ne morem verjet. Mogoče bi se obrnila na Blatnika, Katra, a ja,pa mimogrede, spet maš rojstni dan. Mihov ata je imel včasih eno dobro reklo: včasih smo bili lep in mladi, zdaj smo pa samo še lepi. Ne bom nič drugega napisala, sej že vem, kaj si misliš. Ja, po tem pisanju sklepam, da se v Ljubljani, Novem mestu in tistih daljnih vaseh pod hribi kar nekaj dogaja. Uboga Mateja, pa še na randi mora hodit. Ja pa trači rastejo v vsem temle pisanju kot gobe po dežju. Ne ga srat ljudstvo, a ne veste da bomo na sodni dan odgovarjal za vsako besedo. Zato bova midve s Katro prišle z nekoliko zamude v raj, ampak ne se bat, bo pa pol bolj fajn. Ti Katra, pa dej že kej napiš in pošlji kakšnega mladca, da si vsaj oči spočijem. A morš vedno vse zase obdržat. Še vedno tvoj Juvan, pa kamerada pozdrav.

  27. delavci vseh dežel združite se

    22:57, 17. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Bilo je mogočno in tudi atraktivno ,vsi ti baloni in sindikalni aktivisti, ki so vzklikali gesla in dvigovali pesti, predvsem pa pešcem prosta slovenska in Dunajska, tako kot za maturantsko parado. Najobljši žur pa je bil v Zvezdi, kjer smo na koncu vsi skupaj zapeli Samo milijon nas je. Danes so naletavale prve snežinke, zelo se je shladilo. Upam, da vas greje kubanski rum!

    mateja 

  28. manjana...

    08:18, 19. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    hojla mati,

    uzitek je spet brati tvoj potopis - zilce se nisi zgubila, ceprav te dekoncentrirajo s socialisticnimi spomini, rumom in manjano... tu manjana mogoce brezvladje... sanje svinje o koruzi...mogoce pa vsaj sonce :-) vceraj odtekla Palmanovo - sam tek super fajn, suho ampak kar mraz, atmosfera pa precej nikakva - teces med krasnimi mesteci in ok, praznimi polji, ljudi skoraj nic, se tisti, ki so, pa ne navijajo in obcasno kar stran gledajo... tole pac ni moja Italija, kvarni vplivi bliznje Aut??... skratka, ljubljanskemu maratonu ne sezejo po feelingu niti do nohta na pritlehnem mezincku... ob povratku v Slo me je pricakal sneg in v Lj je so frlele cisto prave velike snezinke... zato torej se tolko bolj UZIVAJTE!!! lupcka, hci

  29. me daje epetit

    08:36, 20. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Hojla, Katra, me zares daje apetit ob tvojem opisovanju tele dežele. Kakšno šele bo tole tvoje prikazovanje, ko se vrnete. Mora biti noro zanimivo, pa kot kaže sploh ni naporno, ali pa te je tako prevzelo, da tega še opaziš ne. Jah, čudno, ko pišeš o ljudeh, ki živijo kot v raju, zadovoljni in odlagajo vse na manjana, pa saj to je moja dežela. Ja, živel Fidel. Pri nas nič tako vznemirljivega, razen, da sem mislila, da res prihaja zima,pa si je morda ta rekla manjana. Opazila sem, da Aleš sploh nič ne piše, mi je zadnjič napisal Brane, da nima interneta, pa ne vem, koža mu ni prav, pa ... no, mogoče vas pa tako vse popgreša. Tudi jaz te, stara moja, in doma na velikih grmadah zažigam svojo fovšijo. Bodte fajn, na toplem pa ste tko al tko. Alenka
  30. Želje

    11:23, 20. 11. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Živjo popotniki! Slikoviti opisi pokrajine in ljudi lahko res premamijo še kakšnega popotnika. A bi lahko tut moški del ekipe, kakšen opis prispeval. Al pa komentar na videno. Katra, prosim ne jima dovolt, da mata možgane na paši in oči na domačinkah....malček naj tut naravo opzujeta. Upam, da boste kmalu kaj več slik poslal. Sicer pa v SLO, razen neumnih političnih igric nič novega.

    Pr kraj je moja mama rekla, k sm šu od doma( pa me je vseeno enkrat avto zbou )

    Uživajte, Brane        

  31. ;)

    11:37, 22. 11. 2007 . Objavil/a je Petra

    Vidim, da uzivate pa da vam nch ni hudga . Upam, da vam bo kmalu uspelo dodati se kaj slikTukej je vse se isto - dolgocasno, nic se ne dogaja.

    Lep pozdrav vsem, pa Katarina vse naj naj naj,..,naj ceprav malo z zamudo

  32. ka je kšn mrk?

    10:17, 23. 11. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Hja, nič več razpravljanja itd, a je kšn mrk, pa mi ni nihče povedal. Ja, pa eni kar nič ne napišejo, Aleško je kar poniknil, pa se mu ja ni kej hudga pripetilo. Katrca, vi kar uživajte na soncu, pri nas jesenska otožnost, kdaj pa kdaj pa posije kakšen sončni žarek, ki včasih traja malo dalj, včasoh pa ga komaj opaziš, če se danes izpovem malo po menartovsko. Ubogi Menart, upam, da se ne vrti v grobu. Uživajte vsi trije, mi ne mormo, Alenka
  33. iz parka

    19:43, 23. 11. 2007 . Objavil/a je Marjeta

    Živjo vid2 oz. 3!

    Očitno več kot pol ekipe nekej praznuje, tako da se najprej pridružujem čestitkam - VSE NAJBOL - sicer pa fajn da se mate očitno fajn!

    Pri nas nc pretresljivo novega - krave majo dost mleka, sir gre pa tud skoz bl v promet. Ta teden so skor po celi vasi metal gnoj in šprical gnojnco - hvalabogu je pihalo dol vodno ;)) Tamala podnev ne spi več tolk kot med vašim obiskom - kdaj spet pridete?! Imel smo že sneg, dež pa mamo še zmerej, hmau bo Miklavž, prednovoletno srečanje PNNS pa baje bo ...

    Nč - dost nakladana - fajn se imejte - popijte kaksn kokos (kakšna eksotika), pa pojejte ksno frišno banano še za nas iz Čadrga!

    M&m&G

  34. teater in savna

    20:45, 23. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    kot vidim, so nekateri najhujši komentatorji umanjkali, samo Alenka še vztraja, prav plastična je v svojih orisih, skrajni čas je, da napiše knjigo, ker je njena primera za grmado fovšije, ki jo kuri, res enkratna... Alenka, akcija. Sicer pa v Sloveniji sploh ni dolgočasno, vsaj ne meni. Kar nekaj dobrih novih vicov sem slišala na sedmini za našim preminulim gimnazijskim sošolcem, bila sem dvakrat v teatru s Petro in njeno mamo in enkrat Leo, in obakrat smo doživele porno show. Enkrat Mandičevo ritko, kot sem že poročala, + eno od mladca, ki ga Mandič kao peca in mu po ojdipovsko (?) tlači prste v usta, oba gola golcata (dobro, da se je atek odpovedal predstavi), no naslednjič pa je bil šou na gostovanju madžarskega teatra iz Budimpešte in glej: čeprav so igrali Čehova, skratka depresivno štorijo, se je glavni igralec spet slekel (debela, slastna rit!) in cepetal po svojih spodnjih hlačah. Skratka, vse tri dame smo se odločile, da naslednjič vse pridemo v dekoltejih ,magari v skiny spodnjih majicah in uprizorimo moškim ritim dostojno žensko protistavo... haha

    m ateja

  35. Havanke?

    22:43, 24. 11. 2007 . Objavil/a je Vika

    Živjo!

    Vidim, da tole potovanje postaja iz dneva v dan bolj zanimivo. Pri opisih Kube nisem zasledila nobenih havank-cigar.Jih je zmanjkalo? Mateji priporočam obisk  Anton Podpevšek Teatra in sicer spektakel 20. st. avtor Alain Badieu,režija Matjaž Berger.Spektakel bo na velodromu,naročen je mraz s snežnim metežem in boksarji v vročih hlačkah.   

     Vika

  36. moške riti

    15:35, 26. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    hojla mati,

    včeraj sva s sotekačem zaključila sezonski cikel in ga praznovala, kot se spodobi... tek, savna, pir... savna neka kar fancy zadeva, jaz edina predstavnica našega spola, fantov kar neki in vsi z zelo mini brisačkami, ki so jih tako ali tako večinoma odložili kar kam... mateja, toplo priporočam...:-) bira je bila res pestra, čeprav mi je od vse savne najbolj del smile v kombinaciji s presto...količin ne navajam...se pa pozna, da smo se ob mostecu kalili in nekaj damo na tradicijo :-) sicer pa se tempo dela in posledične tečnobe strmo vzpenja in upam, da bo kulminiral pred novim letom, da bo 08 čisto drugačno... malo manjana, al kako se že reče :-) lupčka, hči

  37. Riti

    21:28, 26. 11. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Živjo!

    Se mi zdi, da sta si naša prijatelja rekla "Končno sama!" in se prepustila uživanju Kube. Zapečkarji in opazovalke nagih moških riti pa uživamo v domačih logih. Ker nisem glih ljubitelj teatra, me čudi, da se pojavlja tolk predstav z nagimi igralci (me skrbi, da jih prav namenoma hodte gledat!!!). Drage dame jest vam priporočam, da si ogledate striperje, da ne boste jamrale o grdih, debelih... in se na koncu napile pira.Katra, žal ti moram sporočit, da ni nobene pikantne podrobnosti in da življenje v SLO brez vaju teče mirno! Pa še to angleško govoreči obiskovalci strani HUDO trpijo (sm slišov). Pa kej pišta, Brane    

  38. ;)

    10:04, 27. 11. 2007 . Objavil/a je Petra

    Živjo pustolovci  Vidim, da še vedno uživate in se prav nič ne dolgočasite. Tudi mi imamo sonce, vendar ni tako toplo kot pri vas, ni take panorame in tako zanimivih ljudi. No ampak glavno, da smo v mislih z vami!

    Lep pozdrav,

    Petra

     

  39. from down under

    14:30, 27. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    draga mati, tole sem dobila in si ne morem kaj, da ne bi delila s tabo ...in seveda ostalimi blogerji...mimgrede: nad ritmi v savni se nisem zmrdovala, so bile cist ok, sem pa dalec od tega, da bi se tudi zaradi nikakvih riti iz obupa napila pira, iz belga kruha se pa ne bomo norca delal...:-):-):-) skratka - aussie reminder - enjoy!!! hci

    Australian Tourism: questions answered

    These questions about Australia were posted on an Australian Tourism website. Obviously the answers came from fellow Aussies.....just trying to help:

    Q: Does it ever get windy in Australia? I have never seen it rain on TV, so how do the plants grow?
    (UK) A: We import all plants fully grown and then just sit around watching them die.
    Q: Will I be able to see kangaroos in the street? (USA)
    A: Depends how much you've been drinking.
    Q: I want to walk from Perth to Sydney - can I follow the railroad tracks? (Sweden)
    A: Sure, it's only three thousand miles, take lots of water...
    Q: Are there any ATMs (cash machines) in Australia? Can you send me a list of them in Brisbane, Cairns, Townsville and Hervey Bay? (UK)
    A: What did your last slave die of?
    Q: Can you give me some information about hippo racing in Australia? (USA)
    A: A-fri-ca is the big triangle shaped continent south of Europe. Aus-tra-lia is that big island in the middle of the Pacific which does not... oh forget it. Sure, the hippo racing is every Tuesday night in Kings Cross. Come naked.
    Q: Which direction is north in Australia? (USA)
    A: Face south and then turn 90 degrees. Contact us when you get here and we'll send the rest of the directions.
    Q: Can I bring cutlery into Australia? (UK)
    A: Why? Just use your fingers like we do.
    Q: Can you send me the Vienna Boys' Choir schedule? (USA)
    A: Aus-tri-a is that quaint little country bordering Ger-man-y, which is...oh forget it. Sure, the Vienna Boys Choir plays every Tuesday night in Kings Cross, straight after the hippo races. Come naked.
    Q: Do you have perfume in Australia? (France)
    A: No, WE don't stink.
    Q: I have developed a new product that is the fountain of youth. Can you tell me where I can sell it in Australia? (USA)
    A: Anywhere significant numbers of Americans gather.
    Q: Can I wear high heels in Australia? (UK)
    A: You are a British politician, right?
    Q: Can you tell me the regions in Tasmania where the female population is smaller than the male population? (Italy)
    A: Yes, gay nightclubs.
    Q: Do you celebrate Christmas in Australia? (France)
    A: Only at Christmas.
    Q: Are there killer bees in Australia? (Germany)
    A: Not yet, but for you, we'll import them.
    Q: Are there supermarkets in Sydney and is milk available all year round? (Germany)
    A: No, we are a peaceful civilisation of vegan hunter gatherers. Milk is illegal.
    Q: Please send a list of all doctors in Australia who can dispense rattlesnake serum. (USA)
    A: Rattlesnakes live in A-meri-ca which is where YOU come from. All Australian snakes are perfectly harmless, can be safely handled and make good pets.
    Q: I have a question about a famous animal in Australia, but I forget its name. It's a kind of bear and lives in trees.(USA)
    A: It's called a Drop Bear. They are so called because they drop out of gum trees and eat the brains of anyone walking underneath them. You can scare them off by spraying yourself with human urine before you go out walking.
    Q: I was in Australia in 1969 on R+R, and I want to contact the girl I dated while I was staying in Kings Cross. Can you help? (USA)
    A: Yes, and you will still have to pay her by the hour.
    Q: Will I be able to speek English most places I go? (USA)
    A: Yes, but you'll have to learn it first.
  40. Lep pozdraf!

    17:43, 27. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    LP od šokcev iz Ljubljane:D. Vse je mirno, Lj skor že okrašena, jst bi bla pa vseeno rajši nekje na VROČEM!! Želiva vama varno, neizmerno pestro in zanimivo potovanje! Se vidimo, ko se srečamo;).

    Bincina Nina in njen Matej

  41. badminton al pa gajba pira

    08:18, 29. 11. 2007 . Objavil/a je alenka

    Hojla, popotnika, kot berem, vama gre naravnost božansko, meni pa se cedijo sline, da komaj požiram. Vem, Katra, ti bi čisto po tvoje, in pravzaprav imaš prav, pripomnila, saj lahko greš tudi ti. Jah, razmišljam, da to drži, je pa zanimivo in žalostno, da se nekateri še za badminton in kdaj bi ga igrali ne morejo zmenit. Tako je pač to, če se ti ves čas zdi, da nimaš časa in ne moreš spustiti triurnih simpozijev (pri Grkih so to bili duhoviti pogovori s popivanjem, bravo Grki) al pa gajbe pira, pol ti pač ne znese. Sem rahlo zatežena, ker je še zgodaj, pa vem, koliko lektoriranja me čaka. Bi pa tudi jaz raje udarila kakšen simpozij, s kakšnim glažem refoška in enim od unih Matejinih ali kakih drugih mladcev z nago ritjo. Čeprav je zanimivo, da mi moške riti, če niso bile od pravega, niso nikoli nič pomenile. Zgleda, da sem nekoliko staromodna. Bogvedi kaj bi o tem rekel Mali princ, po moje, da so odrasli res malo čudni in bi šel napre. Ja vtisi o deželi so pustolovski, kot se spodobi, poželjivi za takole raziskovanje, pa železne živce moraš imet ali pa se ti mora precej j.... Veselo vandranje, vama želim, Alenka  
  42. Škorpiončka, vse lepo!!

    09:49, 29. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Obema želim zdravja in čim manj »defektov« zarad gum, zarad ruma in …pa lahko.

     

    Feri Lainšček vama je napisal to:

     

    Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,

    Odpelji me v goro, kjer škrati živijo.

    Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,

    Zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

     

    Povabi me včasih v kraje neznane,

    Mi zjutraj pod okno pripelji cigane.

    Povej mi o sanjah, četudi so grešne,

    Zaupaj mi želje, četudi so smešne.

     

    Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,

    Ljubezen ni reka, ki teče po strugi.

    Napravi to zopet, ne hodi po poti,

    Saj sreča ni nekaj, kar zmeraj ti pride naproti….

     

    Katka, je zadel? Brane upoštevaj in obema bo lepo.

     

    Nazdravili bomo ob vrnitvi. Muškat je na hladnem. En velik objem. Binca

  43. moja kuba

    08:20, 30. 11. 2007 . Objavil/a je siboneyforever

    Kot tretji član odprave po Kubi se naposled tudi jaz oglašam še posebej ker sem bil že večkrat omenjen pri Katarini. Vidim da sta Brane in Katarina tudi sama končno ugotovila da ni le vse nabiranje kilometrov s kolesom od dneva do noči in vsakodnevna selitev. To je bil tudi eden izmed razlogov da sem zadnji teden šel po svoje malo bolj na easy. Ko sta se oba zjutraj poslovila in odšla za Baracoo sem jaz še cel dan ostal v Santiagu. Dopoldne sem se malo sprehodil in ogledal mesto, šel na kosilo v restavracijo za kubance kjer dobiš piščanca z rižem za manj kot 1 EUR, edina pomankljivost je dolgo čakanje tam do ene ure kar mi ni razumljivo saj je ponavadi osebja toliko kot gostov Popoldne sem v parku spoznal tri medicinske sestre s katerimi smo se pogovarjali vse do večera, povabljen sem bil tudi na obisk a kaj ko sem imel zvečer že bus za Havano. Tako so me dekleta vsaj pospremila zvečer na postaji, še prej pa smo spili skupaj eno pivo Bucanero za slovo. Njihov poklic je kar zahteven, delajo v porodnišnici vse dneve po 10 ur, plača pa kot povsod po Kubi okoli 250 peseosov kubanskih kar je manj kot 10 EUR. Tako punce zvečer niti ne morejo ven na kakšno pijačo. Nato spet  z busom iz Santiaga v Havano. Na srečo je bil šofer tokrat bolj uvideven s klimo in jo je le občasno prižgal. V Havani sem le prenočil. Naslednje jutro pa na Astro bus (za domačine) na glavno postajo, ki je seveda zamujal za 1 uro in za Batabano ob morju, kjer je že čakal katamaran, ki stane v eno smer 50 CUC (konvertibilni peso približno enak dolarju) in hop v dveh urah sem že na otoku Isla. Tu sem preživel dva dneva in noči. Cene za caso in hrano so pol nižje kot v Havani, skorajda ni policije, zvečer pa je polno ljudi na ulicah ki debatirajo in uživajo ob muziki (polno lepih deklet, glasba tradicionalna v živo). S Carlosom in njegovo ženo smo z njegovim 50 let starim Pontiacom naslednji dan malo krožili po otoku. Ogledali smo si  naravni park z rastlinjem in drevesi iz celega sveta, ki sta ga ustvarila dva Američana 100 let nazaj, sledil je ogled zapora kjer je bil zaprt Castro in plaža Bibijaga ki je bila bolj prazna saj je trenutno morje prehladno za domačine. Največje mesto na otoku Nueva Gerona ima le 3000 prebivalcev. Po dolgem času sem se v casi najedel dobrega mehkega kruha. Sledila je spet vrnitev v Havano kjer sem s kolesom obredel še Miramar (tu so nekdaj živeli bogataši), kjer je večina ambasad in obiskal Lennonov park. Lennonov kip ima posebnega čuvaja, ki ima v žepu njegova očala, ki jih natakne le za slikanje. Sedaj pa še nekaj o ženskah saj me je Katarina malo sprovocirala. Večinoma je res da se za evropejci ne mečejo, razen tiste z določenimi nameni???. Če pa želiš navezati stik ni nikoli nobenih problemov. Nikoli me ni nobena grdo pogledala ali ignorirala kot je to pri nas. Katarina se je hvalila da so ji moški kar naprej ko je kolesarila pošiljali lubčke. Meni je pa bolj ljubo da z dekleti raje v miru in brez kolesa kakšno rečemo spijemo kakšno pijačo, jaz malo po malo izpopolnjujem španščino…Kot vsak moški se tudi rad uzrem za lepimi dekleti.Ker sem šel na otok brez kolesa je bilo tako več priložnosti za razna srečanja, nasmehe…Po vrnitvi sem dobil močan prehlad saj sem iz +35 padel na -5 tako da bodo Branetove slike ko malo pridem k sebi in ne kot je Katarina določila 1. decembra.       napisal Dusan F.

  44. Komentar brez naslova

    08:57, 30. 11. 2007 . Objavil/a je alenka

    Hojla, Dule, tole tvoje poročilo je bilo pa prav fajn in izčrpno. Pač pogled z druge strani. Upam, da te res ni preveč pretresel tale mrzli sprejem matere domovine in boš kmalu prišel k sebi. Se mi pa zdi, kako težko ti je bilo zapustiti tako deželo in s tako zanimivimi, lepimi prebivalkami. Kaj češ, vsaka rečima menda, tako pravjo, rok trajanja. Pozdravi se, Alenka, ziher me je Katra non stop omenjala, zato se sploh nisem nič predstavila. Alenka
  45. Moja Kuba 2

    10:18, 30. 11. 2007 . Objavil/a je siboneyforever

    Naložil sem nekaj slik od Braneta da se vam orng pocedijo sline. Čakam na vaše komentarje, opažanja, želje in vprašanja. To je samo en delček pravega okusa po pravi Kubi. Dusan F.
  46. Razmišljanje

    19:30, 30. 11. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Tokrat pozdrav Dušanu! Končno smo doživeli še drugo plat popotniških vtisov. Čeprav nisem ljubitelj potovanj v tujino (mam pač svojeglavo filozofijo o tem ) moram priznat, da bi kar šel... predvsem zato, da bi se znebil te zahodne mrzlice ali še bolje hitenja in hlastanja po.... Kar se tiče tekmovanja s kilometri in časom se popolnoma strinjam z Dušanom... Bravo Brane! Prvi del fotografij je odličen. Lepo dopolnjujejo Katrine opise. Upam, da vama bo med potovanjem uspelo naložit še kakšno... Vesela novica iz mrzle SLO...jutri se začenja veseli december!!! Saj mi je mal nerodn, ampak moram vprašat : BINCA, a bom lahk ob priliki vsaj poskusil muškat?!? To je po moje najboljše belo vino iz naših vinorodnih krajev! Dušan komaj čakam na novo serijo slik!

    Vsem lep pozdrav... Brane     

     

  47. Komentar brez naslova

    20:27, 30. 11. 2007 . Objavil/a je Vika

     

    Fotografije so res enkratne in človeku se stoži po toplih krajih.Mene so spomnile na vse tiste dežele, ki sva jih s Katko skupaj prepotovale in vzganjale norčije.

                                               Vika
     

  48. grande finale

    20:58, 30. 11. 2007 . Objavil/a je Gost

    Magnifico raztura s svojim zadnjim CD-jem grande finale - sponzoriralo ga je delo, ki je danes v svoji petkovi prilogi, ki jo sicer večina Slovencev kupi le zaradi Vikend magazina, priložilo njegov CD. Dobra poteza, zdaj lahko zdaj s 100.000 priloženimi CD-ji kandidira za zlatega Gramyja, komu od Slovencev pa je uspelo, da bi kdaj kandidiral. To omenjam zato, ker Magnifico vsaj malo diši po Kubi, ob tej glasbi je nemogoče delati... Sicer pa smo včeraj mi starci praznovali dan republike in po mjelih so krožile priponke s Titom in pionirči in Druže Tito, mi ti se kunemo... POhvalim naj Duletovo poročilo - sijajno, malce manj romantično kot Katkino, bolj down to earth,pravzprav je Dule zelo plastično in s stališča samskega popotnika orisal dogajanja...bravo Dule. No, ker vidim, da vas diskusija o moških ritih zelo razgrela, naj nakažem še nekaj o ženskih: mislim, da je ženska rit na kolesu zelo seksapilna. Še posebej, če sedi na kolesu sponzorja bike 4 ever. Torej, Katarina, verjetno vsi ti nasmehi, tudi ženski, izhajajo iz tega fizičnega dejstva. Magnifico poje: Ja sam bosandžero, bosandžero nero.... ni za zdržat, je treba kar plesat. Vika, pridi, pa greva žurat!!!

    Sister, drži se. Fotke so sijajne, bom prezentirala našim. mateja

  49. sebenje

    18:49, 2. 12. 2007 . Objavil/a je Gost - domača stran

    Vidim,da se imata kar o.k..Tudi tukaj je že veseli december,nategujejo nas pa tudi sem in tja malo.Zelo rada bi bila z vama, če že zaradi drugega ne, vsaj zaradi kakavovca. Še naprej se imejta lepo  (držta se)-lp  Draga
  50. Komentar brez naslova

    19:37, 2. 12. 2007 . Objavil/a je Vika

     

    Mateja hvala za povabilo, mogoče pa res pridem v norem decembru. Magnifika pa sem  pred leti srečala v zakulisju Rock Otočca in moram rečt, da je prav zoprn človek.Njegovo glasbo pa se da poslušat.

    Katka in Brane uživajta še naprej, mislita na nas revčke, ki nas v domovini zebe in smo vama nevoščljivi, ker vaju graje sonce.

                                         Vika

  51. moja kuba

    09:06, 3. 12. 2007 . Objavil/a je siboneyforever

    Naložil sem še nekaj Branetovih fotk. Če ima kdo še kakšne posebne želje glede kakšnega področja bom dodal še kakšno. Sicer pa naj napišem še nekaj besed o hrani in živalih na Kubi. V prvi vrsti je vsa hrana naravna in nešpricana saj nimajo na razpolago strupov vseh vrst kot pri nas. Tako imajo samo po sebi ekološko kmetijstvo. Vse živali od krav, konjev (caballo), koz, ovc, prašičev (cerdo) se lahko prosto sprehajajo prav tako psi in mačke in niso privezani. Le kakšen pes tu in tam Vsi psi so bolj majhne postave in jih je povsod dovolj tudi po mestih; vsak se bori za svoj košček hrane. Pred dobrimi desetimi leti ko je Rusija prekinila oskrbovanje Kube je nastala velika gospodarska kriza tako da so čez noč poniknili vsi psi (pero) in mačke (gato). Posebnost je tudi glede krav ki jih imajo za mleko in so neke vrste svete živali kot v Indiji saj dobiš baje več let zapora če ubiješ kravo kot če ubiješ človeka (za nas nerazumljivo toda to je Kuba). Na ulici se lahko prehranjuješ s pizami ki so podobne kot pri nas le da so bolj normalne velikosti, v restavracijah za kubance pa je mogoče dobiti kakšno bedro piščanca (pollo), riž (arroz), posebne banane ki se pripravijo kot pomes frites in kakšen svinjski zrezek. Vse zelo poceni od 10 centov do enega evra. Za zajtrk ti v casi lahko ucvrejo kakšno jajce (vuevo) ali pripravijo omleto. Kruh (pane) je večinoma tak kot da bi ga že par dni sušili (z izjemo na otoku Isla). Zato pa je Kuba dežela bogata s sadjem kot so v prvi vrsti banane (platano), ananas (pina), mango, pomelo, guayaba podobna navzven kivijo in se je kot jabolko polna vitaminov, papaya, mandarine, pomaranče (naranja), grapefrut. Skratka ena sama zdrava prehrana tako da redko vidiš kakšnega preveč okroglega kubanca (-ko). Sami kubanci se le pritožujejo nad enoličnostjo prehrane; za njih je pravi praznik če si pripravijo kakšne makarone s paradajzovo omako. Problem je v nizkih dohodkih s katerimi je treba plačevati hrano, elektriko, televizijo itd. Imajo pa zato zelo dober beli rum (za mene zlasti dober pomešan s kolo t.i. cuba libre) in pivo (Mayabe in Bucanero). Pa zraven veliko ustekleničene vode ki je kar okoli 1 EUR za eno steklenico 1,5 l . V Havani je tudi močna kitajska četrt (Bario chino) kjer si lahko privoščiš tudi kaj kitajske hrane, če pogrešaš kakšno kitajsko restavracijo pri nas. Sicer ti pa lahko skoraj v vsaki casi postrežejo za večerjo z ribami (pez) in jastogom (langosta), ki pa si jih praviloma sami ne morejo privoščiti. Na koncu pa še BIEN VIAJE za Katarino in Braneta in ostanita polna energije, polnih zračnic in radovednosti po spoznavanju vsega novega prvinskega in drugačnega. Dusan F.
  52. Pa je res mrk...

    08:56, 7. 12. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Živjo! Komentatorke iz SLO so v pričakovanju Miklavža obnemele. Ja tut men ni blo za pisat... Evo novica pol-letja iz TNP..v soboto 8.12. bo delovna akcija v Pokluški soteski, ki bo glede na vremensko napoved podobna vajini avanturi. Sam neprijeten občutek imam, da bo prekleto mraz! Potem pa poslovilno kosilo in sajenje rožic. Ja uspešno leto bo za nami! Pikantne podrobnosti sledijo. Snega kar noče bit...mogoče ta vikend.... Še komentar na CD Magnifica...nič posebnega, razen, da v naš prostor vnaša novokomponovano muziko...seveda je to samo moje mnenje. Da ne pozabim...stran sta odlično uredila in jo prav z veseljem pogledam! Uživajta!!! Brane     
  53. Miklavž odšel, prihaja Božiček...

    17:52, 9. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    ... in temu primerno je LJubljana spet komercialno razpoložena. Cel kup božičnih šopingov se oglašuje, tako da ti rata prav slabo od vsega tega potrošništva. Pa očitno je vzdušje zagrabilo vse dopisovalce, saj smo res mrknile, ženske. Torej, kaj zdej? Celo Alenka nič več ne spodbuja naših popotnikov. No, ker trenutno nimam nobenih vročih informacij o moških ritih, ki so razgrele vse dopisovalce, naj vam napišem zanimivo prigodo. Bila sem vabljena na žur Mladinske knjige. Pridem, odložim svoj slavnostni plašček in se povzpnem po stopnicah, skozi koridor mogočnežev, ki sprejemajo goste. Nikogar ne poznam, vsem stisknem roko.  Postavam v dvorani, gledam okoli, tudi med rajo nikogar ne poznam.  Končno vprašam soseda: kaj veste, kje je Milan Matos?  Človek me pogleda in reče: pojma nimam, kdo je Matos! No, si mislim, so pa na Mladinski nizko padli, da vabijo goste, ki pojma nimajo, kdo je njihov generalni direktor. No ,da skrajšam, po destih minutah čudnega počutja spikerka je napove generalnega direktorja Petrola, ki bo s svojim govorlom začel slavje Petrolovcem.... zelo hitro zginem s sprejema , še prej pa diskretno pokuakm na vabilo v torbici in ugotovim, da sem prišla v Narodno galerijo, Mladinska ima pa sprejem v Narodnem muzeju...

    No, tole je moja prenovoletna prigoda, zdaj pa čakamo na obljubljene pikantnosti s sobtnega čiščenja na Pokljuki... Dajte pisat, pismo!!! Vika, ti pa pridi v LJubljano na kuhan vin!

    mateja 

  54. Končno najdu vajin blog!!!

    23:30, 9. 12. 2007 . Objavil/a je Boštjan

    Ja, končno sm najdu vajin blog, še sam ne vem kako.

    Vidm da uživata "en Sur America".

    Mene tud že mal popotniška evforija daje, mam še mn k pa en mesc, pol pa gasa.

    Uglavnem uživejta, pa čim manj počenih zračnic

    bostl 

  55. VD

    11:09, 10. 12. 2007 . Objavil/a je PETRA

    Vidim, da še vedno uživata  Pri nas pa se je že začel VD, zabave, pogostitve, veseli ljudje..., manjka nam le še sneg, da bi bil to pravi december .

    lep pozdrav,

       rvm*    Petra

  56. Pikantnosti, ki to sploh niso...

    12:11, 10. 12. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Živjo! Glede na pričakovano vreme in resnično turobno sobotno jutro, sem pričakoval, da se bo delovna akcija v Pokljuški soteski res slabo končala. Bife v Zgornjih Gorjah je bil zbirno mesto za več ekip prostovoljcev (biatlon, lovci in TNP- jevci). Kava, zaspani živjo in še vedno hladno vzdušje nista prinesla olajšanje. Odhod pred vhod v sotesko in priprave na mokro in hladno delovno akcijo. Za ogrevanje hoja do doline pod galerijami in debata. Tisti na čelu četice splašijo par srnjadi, ki sta vsa zbegana tekala sem in tja po ozki dolini in izginila v gozdu. Priznam, sploh nisem vedel da je soteska zaprta in polna podrtega drevja, pot pa v nekaterih delih po stoletnem deževju spremejnena v strugo hudournika. Galerije izgledajo kot po kakšni akciji diverzantov... dno doline pred galerijami je bilo pokrito z ostanki delovanja gozdnih delavcev, ki so pred nami pospravili hlodovino. Začetek dela je vedno težak, a smo se hitro ujeli in pripravili kupe vejevja za požig ostankov. Delo, debate, zafrkancija sta naredila svoje in družno smo pripravili tri ogromne kupe, ki so navkljub vlagi zagoreli in v dolini ustvarili kar prijetno klimo. Dule in Bob sta z alpinističnimi podvigi odstranila polomljene galerije in ostanki so izginjali v plamenih. Medtem se izkaže, da sta med nami župan občine Z.Gorje in njegova namestnica, ki nam pripravita malico... ja, pred tem sta delala kot vsi ostali. Žganje, domača klobasa, toplota kresov in ne nazadnje zadovoljstvo ob opravljenem delu naredita svoje... blatni do kolen, utrujeni, a v dobrem razpoloženju se odpravimo na kosilo v Fortuno. Ob prihodu v domovino vaju čakata obljubljeni bombažni majici, mi smo dobili tudi TNP-jev in občinski (ZG) koledar. Govori so se spremenili v par vljudnih stavkov in pričakovanje prisotnih, da bo drugo leto bolje. Toliko o novoletnem srečanju mislim, da ne desetih prostovoljcev. Upam, da bomo glede na katastrofo v Pokluški soteski tudi pomladi povabljeni na delovno akcijo... nekako tako smo se dogovarjali z županom Gorij. Snega kar noče bit in navkljub napovedim se trenutno spogledujem s soncem in rjavo- zeleno okolico... Uživajta!!!  Brane                   
  57. Kolesarski center Lesce

    17:47, 10. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    BL SLABO REKLAMO NAM DELATA,ŠE NOBENGA KUBANCA NI BLO V TRGOVINO AMPAK BO SIGURN KŠN PRŠU,RAZEN ČE NAV NOBENGA. DRGAČ SMO GLIH PO INVENTUR,DRUZGA NOVGA PA V DOBREM MESCU NI BLO NČ...DOBR SE MEJTA ŠE NAPREJ.  Iztok
  58. Sama tema, nič sonca

    18:43, 11. 12. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Ja, odprem danes tole stran, noro, kaj vse se dogaja. Samo ženske smo malo mrknile, kot kaže. Ja prazniki so nas vse pomalem zdelal, pa se skoraj še začeli niso. Kaj šele bo. LOteva se me neko žalostno vzdušje, sicer pa ni čudno v taki temi, nobenga sonca, pa tudi nič sončnega, Ah, ja mogoče se me pa loteva depresija, to je zdej itak moderno. Naj živi sonce, Južna Amerika, Kuba, Ekvador, pa vidva tud, Aja, sem vidla, da TNP vaju je pa krvavo pogrešal, še dobro, da je Branko reševal vse skupaj. Alenka
  59. Pozdrav na kubo iz škotske!

    01:11, 12. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Hoj draga teta! Nisem pozabil na tebe, samo sem bil zelo zelo zaposlen, imajo tukaj zelo dobro kombinacijo zabave in študija. Kolikor vidim iz slik vidva uživata, sicer se mi zdi malo mazohistično s takim otovorjenim kolesom..no ja, pa vsaj vidita luškane pujse:)

    Hasta la victoria siempre!

    Kal

  60. Katka, Brane cómo es usted?

    11:26, 12. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok Dimc - domača stran

    Karamba i karambita!

    ...Bi rekel Chico, Zagorjev najboljši frend. Oziroma, tako mi svih cigara Habane! 

    Tuste mi mušice, tvoj ogorčen mejl me je kar na nage vrgel...Očitno sem preslišal, da se bo tale bajkerski potopis takole ažurno pojavljal na webu. Sploh pa si nisem mislil, da bodo možni komentarji. Glede mejlanja sem si pa itak misli, ah, pustmo jih neki časa na mir, da se aklimatizirajo na manjano, pa bomo pol začel s super pokeom.

    Torej, prebil sem se skozi kubanski del zapisa, Ekvadorskega bom pa kasneje pokonzumiral. Con un gran placer! 

    Za nazaj seveda obema čestitam za RDje (Če prav razumem je tudi Brane praznoval?) Cmok, cmok, pazi šok, iz muškete Kolumbove se zasliši pok...

    Sicer sem si pa ravno iz you tubea dol zloudal par risank Ponča i Tora. Legendi. Evo, da se mal nasmejeta: http://www.youtube.com/watch?v=dV0sKqaqFQ0

    Drugače pa ja, u iber sem bizi in velik fotkam lajdrce zadnje čase. Prejšno soboto smo bili z družbo na osmici v Gadišču nad Vipavo. Sej veš, to je tam, kjer je gradiška tura. Folk sem potem peljal na sprehod tam naokoli, da smo se kondijcijsko pripravli na žrtje in pitje. Plezat se pa noben ni upal.

    Video je dosegljiv tukaj, če mata sploh kej časa: http://www.esnips.com/web/iztoksHomeVideos

    Praznoval smo tudi rojstni dan ene frendice, na Šmarki. Pa redvčerajšnjim je bil žr fotografov (enooki) in obiskal nas je tudi naš nov precednik, Turk. To, da sem pa spoznal njegovo hči, zadnjič (pred Bolzanom) na enem rojtnem dnevu, pa tudi najbrž že veš. Pravzaprav me je Ana spoznala z njo. Fejst puntza. 

    Trenutna sveža novica iz domačih logov pa je, da se je Kek skompal z Golobičem. Torej stranka As se je združila z Zares. Aja, fotk njegovega naraščaja pa nejmam. Tud nisem opazil, da bi bilo to že kje zabeleženo in poslikano. Itak pa ne berem kej dost cajtngov. Trenutno berem knjigo, Nasilno življenje od Pasolinija. 

    Ne vem, če ti je kdo omenil, ampak v Ljubljani je bil pred kratkim Umberto Eco! Imel je predavanje in fasal je častni naslov, naziv..al neki tacga. Vatever, eina omembe vredna zadeva od tu. ĐejĐej je pa spet neko pizdarijo izvedel in se neki kuja. je hotu kr vlado razpustit in to...ker so ga novinarji neki zdriblal in zdej smo vsi krivi, da je inflacija, sam vlada ne. O ne, to pa ne. Blablabla. 

    Orto personalno pa na mejl, k'ne. Nisem še nobene "tazares" fasu v tem vmesnem cajtu...dogaja pa vseen, hehe...

    Za novo leto smo pa s kompanijo na Kopah.

    Mejta se še naprej hupi & frudi!

    Se beremo ;) 

  61. Webmaster, hombre!

    12:17, 12. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok Dimc - domača stran

    Poziv webmasterju

    Ejga, gringo, dej ta blog na RSS feed. Es esto posible? Bi bil zelo hvaležen.

    Lep pozdrav. 

  62. fata

    22:03, 12. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Tale pragozd bi pa mene čisto osvojil , vaju kar vidim, kako prodirata, brane z mačeto, katka pa z dvignjeno kiklico ajs ajs...

    Torej, fotke so enkratne, mata se fajn, tu pa tudi ni depresije. čeprav jo prijavlja Alenka.... Berite iztoka, ta njegov sodobni jezik je za popokat, ja, džej džej že dela svoje, ampak v resnici bi samo rad imponiral svoji Urški. Konec koncev gre vedno le za igrce med moškim in žensko, kot pravi Manca Košir. No ja, potem bi bila jaz že mrtva. Ampak sem trenutno zelo živa, okoli mene lavorji, jaz pa razkoračena na lestvi vihtim krpe in napdam zaplate umazanije. Veliko predbožično čiščenje proti depresiji. Ja, dizični napor vedno pomaga, pa še kako pivce. In zadovoljstvo po opravljenem delu, ko se bom vsedla za mizo in spletla malce prepozen božični venček, a to se nam nekrščenim ne sme zamerit.

    Včeraj je bil v znamenju fižolovih zapestnic. Prišel je Dule in prinesel duh po Kubi. Čeprav je govoril o pollo in platanos, je dobil pršut in sir in domače vložene jurčke. Izročil nam je v enkraten darilni papir zapakirane zapestnice, hvala, hvala....Še isti dan so jih prišla iskat Kena, pa Eva pa Ana...no, JOn nekako ni uspel, se je pa pozanimal, če so havanke zapakirane, ker drugače bi se lahko izsušile, ta otrok je res praktičen....

    ok, poročilo Fate se končuje, popila je svoj pirček, zdaj pa nazaj na lestev. pišite!

    p.s.

    A ja, jaz sem pa videla otročka od Asa-Zaresa in Matee: zelo lušna punčka z debelimi ustnicami, menda je zelo pridna.

    mateja

  63. Aranžna, aranžna ;))

    23:29, 12. 12. 2007 . Objavil/a je Gost - domača stran

    Hehe, gledam fotko na vrhu Pičinča in se režim :) Prav stajliš sta v teh anaranjado (anaranhado) bundah, prmejkršenštirtavžnt vulkanskih kraterjev! Kot bi gledal sebe zravn tebe, Katka...sam da te nebi držal za rokco, haha. Sicer je pa svojevrstna simbolika, ane, tkole stati na vrhu vulkana. Ljubavna erupcija! 

    Samo, da vama ne pade na misel, da bi se naučila letet. Saj vesta, lahko vaju kak lokalni hombre prepriča, da je to čist simpl. Vržeš se s s 4700 metrov in poskušaš zgrešiti tla. In vmes si zabrunadata tisto od Gipsy kingsov - Bambolerooo, bamboleraaaa...No problemo, senorita! Ninguna manera!

    And now something completely differente.. 

    Res je slišati, kot sem ti že na emajl sporočil, da je Fidel Castro res ves navdušen naročil posnetek in prevod govora Generala Glanzkopfa. In še dodatna dva izvoda za Chaveza in Ahmadinedžada. Pazta se, da vaju ne ujame kak več urni nagovor v tistih krajih. Smrtno nevarno! Bolj kot učenje letenja. V takem primeru si raje nataknita superkromatska antialarmantna očala džo-džanta 500. In vato v ušesa. kakopak.

    U, jebemti, po tivu je ravno večerna maša...šibam gledat. 

    Amen

    I. 

    p.s.  Mejta se...držta se...lubta se...pa ceste držta se...oooouu jeeeee! 

     

     

     

     

  64. podirajo Plečnikove vrbe

    23:57, 13. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Da podelim svoje protestno pismo z vami:

     

    Pozdravljeni!
     
    Danes so delavci komunale podrli polovico Plečnikovih vrb v Trnovskem pristanu.
     
    Razlog naj bi bil, kot sem izvedela od delavcev, da so gnile in bolne in ogrožajo sprehajalce. 
     
    Menim, da to ne drži za vse vrbe. Nekatere bi zdržale še kar nekaj let ob primerni negi . Moja izkušnja: pred leti mi je na avto padla veja s platane pred Križankami, pa se ni nihče razburjal, sama sem morala poravnati škodo, platana pa še vedno stoji. Torej bi bila popolnoma nenevarna ob primerni negi in obrezovanju. 
     
    Mislim, da pri vrbah lahko govorimo o podobnem miselnem vzorcu: podrimo vse, da bo manj stroškov.
     
    Glede na to, da že nekaj let soustvarjam zelo uspešne turistične vodiče po Ljbuljani, v katerih je vedno omenjen tudi Trnovski pristn, Plečnikove terasaste stopnice in vrbe, menim, da bi morali vsaj nekaj teh mogočnih dreves pustiti rasti. To so naše turistične znamenitosti, v katere se zgleda vsak, ki potuje z ladjico po LJubljanici.  Celo opremiti bi jih morali  s tablicami: Plečnikova vrba. Ne pa tako, kot je izjavil eden od delavcev, ki so podirali drevesa:
     
    "Ja, pravijo Plečnikove vrbe, ampak Plečnik je mrtev."
     
    ?!
     
    Pridite si pogledat panoramo ob LJubljanici jutir zjutraj - ustvarite si svoje mnenje zdaj, ko je posek le polovičen.
    Golosek v Trnovskem pristanu je neupravičen in neučinkovit poseg v naravo, ki prinaša več škode kot koristi. neestetski, neprijazen do okolja, neturističen in  neprofiten.
     
    mateja Mahnič,
    agencija Snovalnica, Breg 18
  65. Sneg

    09:38, 17. 12. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Živjo! Lepo počasi nam naletava sneg in po zabavah se že malo potimo. Omagani komentatorji si ližejo rane in nabirajo moči za nove podvige. OPOZORILO za vaju... Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami predvideva ZAPLEMBO vseh osebkov(živih živali ali rastlin, delov le- teh, izdelkov iz njih....tudi praznih školjk), če ni ob izvozu ali uvozu priloženo dovoljenje. Ne strašim vaju, samo opozarjam, da ne bosta razočarana... Korale so tudi zraven... Veliko tega leži na obali ali se celo prodaja na tržnici in nihče ne prilaga dovoljenj. Izgovor nism vedu, če te dobijo zoprni cariniki ali policisti ne pomaga. ŽAL!!! 

    Uživejta... slikajta ...Brane     

  66. Pošasti na obali

    10:14, 17. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok - domača stran

    Gre Katka na obalo, 

    zagleda v pesku čudo malo.

    Kaj je to, se vpraša, 

    je to riba ali žaba? 

    Ni riba in ni žaba, to pošast je

    sama!

    Ne ve kaj bi, le navdušeno zakriči:

    Pejt ga pogledat Brane, noo!

     

    lp., Iztok 

     

  67. Branetov skrivni dnevnik/Secret diary of Brane

    11:09, 17. 12. 2007 . Objavil/a je Fake Brane - domača stran

    Enkrat je crknila pošast, Katra je jokala, kot je to navada. Domačin je pošasti s črnim trakom povezal parklje, da so ji ostali skupaj, ko se je shladila. Men je bilo vse skupaj blazno zoprno, Katra pa mi je težila. Rekla je: " Pejt jo pogledat, Brane...Peejt jo pogledat, Brane, nooo!. Peejt jo pogledat, Brane. Peejt jo pogledat, Brane, nooo..."

    Na polici sta dve papaji in tko rad bi si jih zašponu direkt u žile. Ne da se mi iz mreže vstajat.

    Pejt jo pogledat, Brane...Peejt jo pogledat, Brane, nooo!. Peejt jo pogledat, Brane. Peejt jo pogledat, Brane, nooo..." 

     

  68. uf, uf, za celo knjigo branja

    09:44, 19. 12. 2007 . Objavil/a je Alenka

    Ja, samo malo sem manjkala, pa toliko novega. Najprej sem se narežala Iztokovi pestri jezičnosti, ja stari, si pa od hudiča. Pa berem, da si v nori kondiciji, sej skoraj dihat nimaš časa. In iz tvojega pisanja sem šele izvedela, da je bil Eco v Ljubljani, vidim, da je Kamnik res provinca, cajtenge pa televizija pa me res čedalje manj vlečejo, ampak ti si si vendar človek medijev, a ne. Dej Iztoče, oglas se kej, greva vsaj na en letošnji poslovilni pohod z rumom. BI se spodoblo, a se ti ne zdi.

    Hja Katrca pa tudi vajino pisanje z Branetom me je čisto vrglo. Hja, življenje in svet in ljudje so čarobni, če jih znaš odkrit in videt, to vedno znova verjamem. Pa uno s psi mora bit tudi čisto odtrgano, jaz bi se u hlače od strahu po mojem, če še ti nisi čist flegma, pa vem, da imaš pse rada in jih tudi precej dobro poznaš. POkrajina mora biti utrgano lepa, tako se bere tole. Ja reveža pa se mi tokrat ravno ne zdita. Pri meni nič posebno novega, za pikantne podrobnosti, kot je zapisal Iztok, pa bom našla čas in prostor v zasebni pošti, kajneda. Pa saj tudi tam ni nič posebno novega. Stari štosi v novi obleki pač, ali pa celo cesarjeva nova oblačila. Adje, zaenkrat, Alenka

  69. Draga

    19:44, 19. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Hoj . Brane in Katarina- Čeprav me Katarina še ne pozna, pa boš ti Brane že razložil. Vidim, da se imata sssupper.No, nekaj časa nisem gledala, kako potujeta, pa vidim. da sta že kar precej doživela.Želim vama še veliko lepih in zdravih doživetij.

    Lupčka obema  Draga

  70. No pain, no game

    00:48, 23. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok - domača stran

    Stara, klele je s tem predbožičnonovoletnim stampedom taka pena, ma kaj pena, ceu apn je, da si mislt ne moreš, kako frkastično je. Folk je popizdil! Dobesedno. Na cesti je taka jeba, da rabim od BTCja (kjer je pač foto studio) do doma (sej veš, izza čoška) skoraj eno uro! Eno, kot v svinjaku, rejeno uro! Dam't! Sami pendehoti, ki bi radi zadn moment vse nabavl. Sam u karater stavu šakom u glavu, matkurja! Tako da ne vem, kva je huj...vajin ali tukajšen cestni sadomazo. Heh. V našem primeru, vsekakor puta merda. No trabajo.

    El saludo labra la vez proxima! 

     

    p.s.

    Notzoi je pri stari materi in fotru prisegel naš nou precednik aus Turkai! Drle je pa zopet zignoriru in se ferajna ni udeležil. Je pa pred dnevi podelil neko častno priznanje, za  neke.. pač zasluge mu za kajvemkaj, za oštevanje vseh pezdetkov in frigidnic...torej Dr. Rugljeviču, ki očitno še vedno brca.  Se ne da, sablja stara, hehe. 

    Hasta la vista, baby 

  71. Božična poslanica

    09:55, 24. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok - domača stran

    Draga popotnika z rdečimi gatami!

    Ne vem, a vama je bermudski trikotnik zmešal čas, al bo pa treba oblečt kake frjolčne gate da se povrneta za leto naprej. Torej, pripetil se vama je nek lapsus lazuli, ker sta nam zaželela vse naj ter oh in sploh v letu 2007, namesto v 2008.  

    Sicer pa ni panike, čist simpatično. Tako vsaj vesta, da pozorno beremo vajine zapise :)

    Ostanita v pravih barvah...gat, hehe

     

    Iztok 

  72. :)

    13:54, 24. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

    Spomladi do rožne gredice,

    poleti do zrele pšenice,

    jeseni do polne police,

    pozimi do snežne kraljice,

    v knjigi do zadnje stranice,

    v življenju do prave resnice.

    A če ne prideš ne prvič, ne drugič

    do konca in pravega krova,

    poskusi vnovič in zopet in znova.

    (Tone Pavček)

     

    Petra

  73. Draga

    10:03, 25. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Hoj obema !

    Še naprej vama želim veliko rdečih , rumenih, pa tudi modrih hlačk- upanje-

    za voščilnico pa:

    Z letom , ki prihaja ravnaj kot s čokolado.- odvij - ugrizni in uživaj !

    Lupčka obema- Draga

  74. vesel božič

    10:16, 25. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    in naj bo fortuna še naprej ob vaju! Pri nas bolj ali manj v stilu prejšnjih avtorjev prispevkov, nimam dodati kaj posebno zanimivega z našega konca. Ja, morda le to..v petek "se je zgodilo praznovanje 90 letnice"..na skorajšnji aritmetični sredini med obema STARS of 45. Ups, baje dame o tem ne govorijo,  :-)). Jaz pa kar.

    Dragi njuni prijatelji, ob vsem prebiranju zapisov in slik, smo si edini, kako super  jima je...a ne pozabimo, da sta tut ena velka reveža- dons nimata na mizi fajne domače potičke!

    Lep praznik vsem! Klaudija

     

     

     

  75. Novo leto bo

    16:31, 27. 12. 2007 . Objavil/a je Brane S.

    Živjo! Pa sem le našel primerno voščilo za vaju! ( iz Belo jadro- Sergio bambaren)

    KATARINA in BRANE p.d. Reveža na poti....Da bi bili vajini dnevi izpolnjeni s srečo in vajine noči s sanjami. Da bi vama te sanje, ko se zbudita prinesle čarobnost, ki je pred vama. Da bi se uresničile in se pozneje spremenile v sladke spomine!!!

    SREČNO 2008 in na skorajšnje snidenje....tut nam cajt beži!

    Seveda tudi ostalim, ki se oglašate na blog SREČNO, ZDRAVO in USPEŠNO NOVO LETO 2008!!! 

    Dost vas mam za letos!

    BRANE 

  76. voščilo...

    23:51, 27. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    draga mati,

    kot pozorna hči in še pozornejša opazovalka sem rdečo barvo ujela na tvojih nohtih na tačkah...:-) ob tem, da sta reveža, vama tudi časa ne zmanjkuje (ob tem čutim pravo in nerazredčeno foušijo) in z navdušenjem pozdravljam vse detajle vajine scenografije..ob vseh zverinah in hlevih me je kar skrbelo, da bosta še kaksnega bambinela zrihtala za v jasli...sicer pa se pridružujem navdušenju nad histerijo mnozic, ki so v btc-ju nasle boga in partijo... amen... sem že zadnjič na iztokovo omembo eca v lj hotela odreagirati in se malo pohvaliti... Eco je bil sicer čist fajn, ampak publika je bila pa čez vse... skoraj bi se lahko dotaknila andreja šifrerja, ki je sigurno navdušen bralec in veliki umbertov fan, razni blazni businessmeni, pa nepogrešljiva Manca... skratka, intelektualno smo nahranjeni, potem  je pa prišel v lj na obisk tudi ben afleck - neka diners card vip kartica klika... za njegov obisk so dali menda cca 15.000eur, glavni cilj pa je dobrodelnost - jasno, kdaj pa ni??? - in v te namene so vip smetance zbrale skoraj 3000 eur - ni ga čez dobrodelnost :-) pa iztoku še tole: ragazzi di vita - pasolini -  je carska knjiga, tudi una vita violenta, sploh je bil pasolini car, če bereš ital ti lahko kaj posodim, sem iz njega diplomirala in ga imam precej na zalogi :-) jaz pa se - žal v mini mini odmerkih - posvečam isabeli allende, ki je iz vajinih koncev, draga mati, po stilu precej Marquezova in mi sede total... za konec pa: leto 2008 bosta začela tako fajn, da bosta po marcu potrebovala precej domišljije in volje, da bo mozaik - čeprav drugačen - lep, barvast in zanimiv tudi kasneje... torej: mnogo sončnih in srečnih kamenčkov vama in vsem vajinim blogerjem! Nina

  77. Komastricatoma

    13:31, 28. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok

    Matrvola, tele praznični cajt je postal letos hudo naporen. Ko sem že mislil, da se bom že deset minut po nekaj mesečnem delovnem stampedu pogreznil v depresivno podobo teh kratkih dnevov in temnih večerov, ter iskal konec na urinih kazalcih, oziroma digitalnih številčnicah, ker je tako pač bolj moderno, se je vame zaletela velika in skrajno vražja prednovoletna zabava!

    Procedura je taka kot je navada običajna. Najprej v mesto na kuhanca, pa na žbe, če ga kdo glih prnese, pol pa na kak parti, k'ne. Pred dnevi smo ga na izi bixal v KUDu Fahreta Veseljakovića (Franceta Prešerna po domače). Sinoči je bila pa zabava Mojga fita, v Baksuzu. Bolj ko sem se upiru, da tja pač ne grem, bolj so me lajdrce prepričvale, da naujo mele potem s kom noret. Heh, kaj naj človek proti taki časti ;) No, pa sem si reku po domač, kamer je šu b'k, nej gre pa še štr'k. Sicer ni bila letos to naboljša in najdaljša zabava, a vseeno ni nihče kazal nagnjenja, da bi predčasno odšel. Nekdo je sicer že ob pol enih pogledal na uro, vendar je bilo to še prekmalu, da bi pritegnilo posnemovalce. Pa smo ga zopet sral do 4h zjutri.

    Btw, pri najboljši volji, sploh pa v takem komastičnem počutju se ne morem spomnit kdo si ti, predhodnja komentatorka Nina. Mi je pa všeč, da ti ti je všeč Pasolini ;) Tud men je bil vedno všeč...no, le po filmih. To bomo še razdelal, hehe.

    Zdej grem pa pakirat. Kot že rečeno, jutri šibam z družbo na Kope. Mamo sobe v Partizanskem domu! Od kolega sem si sposodil board, in se bom gor vpisal na tečaj, da vidim, če mi bodo moje skejterske predispozicije kaj pomagale pri lovljenju ravnotežja.

    Z weba sem si potegnil par muvijev, za vsak slučaj. Sicer sem si pa za tako idilično bivanje omislil tudi branje. V ValeNovak mi je v oči padla fejst naslovka (kaj bi opisoval, če je že naslov -Kurba - dovolj zgovoren, avtorice Nelly Arcan. Pa sem jo ubodu. Predvidevam, da bo gold-mine za moje pisarije, ki so nekako zastale.

    Torej, vsem tukaj pišočim in vama še posebej želim čimbolj sproščen in zabaven prehod v novo leto. Vzemte si ga na easy, vzemte si ga na hard, samo da boste in one part.

    Maamo! I. 

     

  78. Misel dneva

    13:59, 28. 12. 2007 . Objavil/a je iztok - domača stran

    Da bi zmanjšali  število  prometnih nesreč, moramo nehati točit  alkohol

    moškim...

    ...in  bencin  ženskam!

     

    Tole šovinistično misel sem ravnokar prejel na mejl. 

    V teku je ravno parlamentarna razprava o drastičnem povišanju kazni za prometne prekrške, kot veste. 

  79. Cuál es democracia y libertad

    14:04, 28. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok - domača stran

    Še ena o demokraciji, če bi vama kak Ča-vez kej pametoval:

    »Democracy is when two wolves and a sheep meet to decide who is for dinner. Liberty is when the sheep has a gun.«

     

    Iztok 

  80. Žarnice

    14:20, 28. 12. 2007 . Objavil/a je Iztok - domača stran

    Ejga, dans mi grejo samo šale po vijugah. Ker je Brane gorenjec, Katka pa naturalizirana, vama posvečam tale simpatičen vic, a'n, k sem ga zdele prebral Poletu: 

     

    Na tržnici v Kranju ciganček prodaja pregorele žarnice.

    Gorenjec ga vpraša: "A si neumen? Kaj pa naj človek počne s pregorelo žarnico?"

    Ciganček: "V službi jih zamenjaš!"

     

    I. 

     

  81. trenutki 2008

    17:26, 30. 12. 2007 . Objavil/a je Gost

    Zivljenje se ne meri po stevilu vdihov, ki jih naredimo, ampak po
    stevilu trenutkov, ki nam vzamejo dih, Želim vama in vsem blogovcem še veliko trenutkov, ki vzamejo dih!

    mateja

  82. hojla vsem, posebno nasima indijancema

    19:06, 2. 01. 2008 . Objavil/a je Gost

    Po dolgem cajtu se nekaj vesti iz juga Slovenije. Najprej, Katka, rozmarin iz Silbe sicer se diha, ampak je nekam svoh. Verjetno mu pr men ne pase. Pa se trudm, se trudm z njim. Gače so bele, karte pa svinjsko drage. Preziveli prihod novega leta - penzjonersko. Se pravi dost hrane pa vincka, pa spet hrana.....
    Dobro , da je vsega konc in zacnemo spet normalno zivet.
    Ker ne pisem rada tistih razglednic s prasicki in ostalo novoletno navlako vam vsem skup tukaj voscim eno lepo leto. Zacelo se je ze lepo, zat verjamem , da bo to res. Vsi, ki me poznate, veste, da sm pred 5. leti nekaj zbolela, zdej so pa dohtarji rekli, da sem tud uradno zdrava.tablet ne rabim vec skratka juhu. Hvala vsem za podporo, posebno nasi Katki, ki se je takrat skoraj preselila na Onkoloskega.
    Ko prideta nazaj, bo ziher belokranjska festa.  Brane S. : prid ze prej probat, ce bo muskat dober. Katka in Brane : naj bo to leto v znamenju vaju dveh , vajine lj. in vajine vrnitve domov.  
    Lep pozdrav vsem Binca 
     
  83. Takle smo mel....

    10:44, 3. 01. 2008 . Objavil/a je Iztok

    No, evo, pol sem jest nor, ko si s tabo želim enkrat pozim le na Grintavc?! Mogoče bi pa šlo, če mi prineseš kej kokinega čaja. Taprauga, kakopak...

    Sicer pa nasvet, ko je bržde prepozen, pa vseeno. Če imeta dodatne kartice, potem na to zbrisano ne fotkita, bomo, ko se vrneta probal rešit tiste fotke, ki so se "zbrisale". Če sta jo pa že prepisala z novimi posnetki, potem pa hasta la vista, baby...bo težka.

    Sicer je bilo pa moje novoletno praznovanje ludo i nezaboravno. Kot sem že omenil, sem bil na Kopah.

    Že prvi dan sem se s svojimi bigfootkami tako pregonil po tistem trdem umetnem snegu, da sem si fental lev miniskus. potem sem samo še šepal. Drug dan sem probal z boardom in si po eni uri padcev poškodoval še trtico in tozadevno udejstvovanje poslal za večno v tri krasne! Ni kruha.

    Sicer je bilo pa na Kopah lepo. Osebje je prijazno in fajn po koroško žvergoli.. Kulinarična ponudba je bila sicer komsi-komsa (a to je le hribovski dom, ane), ampak za silvestrsko pojedino so se pa extra potrudil! Aja, pa očitno je, da postaja kebab slovenska nacionalna jed! Tudi do tja gor se je prebil švabsko-turški dönner. Kebab connection, itak.

    Sam prehod  v novo leto smo pa preživeli na vrhu smučišča, založeni s pokalicami, raketami in šampanjcem. Vse naokrog, od Velenja, Šoštanja do Slovenj Gradca in še naprej pa veličatni ognjemeti! Razgled je bil veličasten! Dolina je bila prekrita z meglico in pod njo se je le bliskalo v neštetih barvah. Kot bi gledal polje iz filma Alien, kjer so se valile nove sluzaste pošasti. No, malo bolj romantično, ampak na to me je pač asociiralo. Jebiga, I am sick frik ;)

    No, pa da nebibilo zdravstvenih težav premalo, sem se še fajn prehladil in fasal zoprno grloboljo. Tako sem se vrnil dan prej domov in zdej klele stezam krače in mam žnudra polne hlače..eem, nosnice. Ravno pravi čas za zbolet, da se prečistim za nasledn let.

    Iztok

    p.s. Katka, hvala za kubanko! Me je klical Jonke, samo sem bil že na Kopah, pa nisem še prevzel. Evo, bom, ko se pocajtam. 

     

  84. Ponovoletno

    09:13, 7. 01. 2008 . Objavil/a je Alenka

    Hojla, mater vola se vama dogaja. Pa toliko lepih reči naenkrat, saj bosta še pregorela. Sem prabrala Iztokovo izčrpno poročanje o praznovanju. pri nas upokojensko ob gledanju grozljivk na devedeju. Kam sem padla, kort da jih že v življenju ni dovolj, mogoče so bile tukaj le maske malo bolj dodelane. DRugače se borimo spet za vsakdanji kruh, da o potici ne govorim, iščemo mlajše ljubimce, ki imajo še kaj energije in volje za življenje. SIcer se pa ti Katra s tem ne ukvarjaš več. Torej skrbi za tega in držta se, Alenka
  85. Po praznovanjih

    17:30, 7. 01. 2008 . Objavil/a je Brane S.

    No pa smo prežvel veseli december in začetek leta! Ko se združijo osebni in prazniki na sploh ne moreš bit razočaran, če nič ne pričakuješ. Mnogi presenetijo mnogi se ne spomnijo. Takle mamo in s tem smo zadovoljni. Vajino popotovanje po toplih krajih se odvija kot pač se....pri nas se menjavata sneg in dež za katerima včasih posije tut sonce. Temu nekateri pravijo globalno segrevanje, a v mojem življenju sem že doživel takšne čudne zime. Edino kar se zaznavno spreminja so ljudje. Pa to je tut za vaju že znana zgodba. V TNP-ju se nekaj dogaja, samo ne vem, a je to že pravi signal. Dobil smo vabilo za predavanje, ki je za javnost in je tudi na internetu. Program za letos... to bomo še videl. Vse to kar sem zapisal bi Bora D. strnil v NA ZAPADU NIŠTA NOVO!

    Binca hvala za povabilo. Želja je velika, vendar mi verjetno čas ne bo dopuščal. Da pride Gorenc v Belo Krajino si mora vzet vsaj dva dni!!! To si trenutno ne morem privoščit, a si bom z veseljem vzel čas ob vrnitvi Branka in Katarine, ČE....

    Lepo se imejta ali bolje imejte!!! Brane

  86. lutka gori, slaba volja beži

    23:17, 8. 01. 2008 . Objavil/a je Gost

    Sijajno, tole sežiganje lutk. To bom drugo leto tudi sama izvedla, čeprav me bo potem med vsemi nezakonitimi spuščevalci raket gotovo odpeljala policija. Novo leto sem preživela v družbi Kala, pa le par minut, kajti pokalo je tako, da sem poskakovala kot zajček, zaradi megle pa je ljubljanski ognjemet ostal v senci mariborskega. Je pa na Prešercu nastopal Jan Plestenjak in trio Diva, pa Jankovič je odšteval.

    trenutno sem bolj ali manj doma, virozna. Binči čestitke za ozdravitev, na žur se kar povabim. Katki pa pošiljam enp veselo novico: je na 43 mestu po številu izposojenih prevedenih del (31.078)!

    pozdrav iz popolnoma meglene Ljubljane 

     

     

     

     

     

     

        
     
        
     

     

  87. Crna magija

    20:15, 9. 01. 2008 . Objavil/a je Iztok

    Vidim, da sta se začela ukvarjati z ognjenim woodoojem. Prmejtavžnt kršenih matičkov, nevarno početje to je! Atame Satana!

    Bo, treba, ko se vrneta, opravit kako domačo očiščevalno kuro, pri sveti škofovski inkviziciji.  Obsevanje z Uranom, hehe, da se izžene te črnomagijske in piromanske instinkte iz vaju. Buh pomagej.

    Jest sem že bolje in je že ceu apn, kakopak. V ponedeljek fotku Jolando Čeplak, dans pa novorojence v Ljubljanski porodnišnici. Menda imamo Baby boom! Torej, eem, ni vama treba pridelovati žita, ga je dovolj, pravjo. 

    Novitze: Jelinčičeva SNS kao razpada (burka v zmagotovem stilu, pač), Urška in ĐejĐej sta uradno zaročena (itak, predvolilna kampanija se je začela in do volitev bosta itak že poročena. Grem stavit!), Atatatürk bi se pa rd preselil v vilo podrožnik, kot se precedniku pritiče, kne. 

    Takle mamo, zenkrat kle.

    Iztok 

     

  88. Peru

    10:09, 15. 01. 2008 . Objavil/a je Iztok - domača stran

    Gledam tole vajino nalaganje bičikletov na streho avtomobila in se čudim, kako, da so vitalni deli še celi. Prekleto, lani, ko smo odbiciklirali tist Rokovo traso od Šmarja pri jelšah do Podčetrtka in se potem vrnili z avtobusom nazaj, se je meni zaradi disti manj delikatnega natovarjanje bicikla na bus, razsul menjalnik! Še vedno ni zrihtan, tako mimogrede...

    Nimata nobenih problemov s popravili? Ni še počila guma, se obrabili profili, zlizale bremze. Saj vama tega ne privoščim, kakopak da ne... 

    Pozdrav, Iztok

    p.s. Pred dnevi je preminil slavni Novozelandec, sir Hillary, pri človek na vrhu     Everesta. In v Ljubljani imamo že poun kufer megle, dam't.

     

  89. Komentar brez naslova

    13:26, 16. 01. 2008 . Objavil/a je Gost

    Živjo, precej pozno je prišla do mene novica, da imata blog. Potem sem rabila pa še par dni, da sem si res vzela čas in si vse prebrala in uživala. PSST- celo dopoldne v službi. Ob branju sem imela cel kup komentarjev, pa so bili, ko sem prišla do konca že nekoliko "outdated", saj sta vendar že v Peruju.  Naš papagaj Fidel (po Castru, seveda) bi z veseljem poslušal vajine avanture, ker je dober učenec. "Fidoooo" že veselo prepeva, tudi mene kliče (se vidi, na koga se doma največ derejo oz. od koga največ zahtevajo),  "Tito - partija" bo pa tudi kmalu znal reči.  Torej - očitno smo bili pri nas doma v duhu z vama, pa čeprav nismo spremljali vajine poti sproti.

    V Lj. smo v zadnjih dveh mesecih imeli menda le 6 ur sonca, novo leto je za nami in lahko začnem počasi odštevati, kdaj se tudi jaz napotim v tople kraje. Ne tako eksotične sicer. Greva z Uršo občudovat "azulejos" na Portugalsko čez en mesec. 

    Ko pa že toliko knjige vsi priporočajo, moram pa še jaz. Doris Lessing ni problem dobiti v knjižnici, pa čeprav je nobelova nagrajenka. "Love, Again" je trenutno moj beg od gužve doma. 

     Pozdrav obema od Mirjam

     

     

  90. zlata beležnica

    16:31, 17. 01. 2008 . Objavil/a je Gost

    Upam, da bodo Katkini zvezki zlata beležnica, da jih bo prodajala za težke pare in tako uspešno kot Benka Pulko svojo uspešnico Pocestnica (dober naslov, vsa čast), ampak želela sem navezati na Miriam, ki priporoča Love again od Doris Lessing. No, jaz pa priporočam Zlato beležnico, mega knjiga.

    Sicer pa, da se navežem še na Iztoka oz. na to, kar je bolj "naokoli" povedal: da je ta vajin sponzor res od sile, če se bicikli še niso razsuli! Great job, bike 4ever!!!

    mateja 

  91. CESARSKI TAMARIJAN

    15:26, 19. 01. 2008 . Objavil/a je Gost

    Cesarski tamarijan je dobil ime zaradi podobnosti z nemškim cesarjem Wiljemom II. - zaradi brk seveda. Sprva je bilo to ime šalljivo, a se je obdržalo vse do danes. Živi v vzhodnem Peruju, severni Boliviji in zahodnem delu Brazilije. Je sivo-črne barve z belimi odtenki, ki potekajo od glave proti prsim. Foto: www.bbc.co.uk

    PROSIM, DA ULOVITA TOLE ŽIVAL, KI JE ENA IZ SEZNAMA 25 NAJBOLJ ZANIMIVIH ŽIVALI NA SVETU, V FOTOOBJEKTIV.... SAJ STA NA NJENEM DOMAČEM TERENU! A NI RES NEKAJ POSEBNEGA?

    MATEJA 

     

  92. saj ni res...pa je

    19:00, 19. 01. 2008 . Objavil/a je Gost

    Draga mati,

     stanje duha se je drastično izboljšalo, vzrok pa vama najbrž trapast, nam pa....zelo ne... V LJUBLJANI SE JE POKAZALO SONCE ... in to že drugi dan zapored...po več kot mesecu dni sem z gozdarjem odtekla eno lepo turo (zadnji tek beležim 11.12...no comment), potem šla na šmarno in potem na kavo in čvek... skratka, po ...raje ne štejem koliko časa...eno pravo športno dopoldne za dušo in telo ...jutri naj bi jo mahnili za 4dni v mb, Ronja sicer preboleva gripo in je bila cel teden na 40, zato je še precej nikakva...če ne drugega, računam na sonce in vsaj malo smuke...naslednji teden grejo s šolo za 5dni na Pohorje smučat, če bo kje, sicer je nič ne vleče, ampak boljše kot pouk in nora učiteljica (v smislu bolestno delovna in formalistična) bi skorajda moralo biti... aja, pa še kičast sončni zahod smo imeli danes, viden celo med bloki izza računalnika...  uživajta tudi med perujskimi hribi... ravno je padla Isabel Allende Nel regno del drago d'oro - V kraljestvu zlatega zmaja... da zaključim v stilu knjižnih priporočil... sicer ne vem, če je prevedena, če je, vredna branja...a presto, hči

  93. čista uživancija

    19:14, 5. 02. 2008 . Objavil/a je Gost

    je bilo branje vajinega popotovanja k starodavnim inkovskim koreninam. Posebej zame je bil tisti del, ko si se dotaknila obdelanosti in barvitosti polj..saj veš, da ne morem iz svoje kože...

    Pri nas o barvitosti narave skoraj ni duha ne sluha, imamo res eno najbolj turobnih zim zadnjih let. Hecno je to, da se mi zdijo meglice na Machu P.  ful romantične, nič kaj sentišnega pa ni na meglicah tu naokoli......In vidva sta the best tam skrita za ruševinami.... to je ena najbolj luštnih fotk za bližajoč praznik zaljubljencev... no, morda nam postrežeta še s kakšno boljšo..le dajta! Imata še nekaj časa...

    Mejta se in pazita drug na drugega! LP Klaudija 

  94. DRAGA

    10:13, 8. 02. 2008 . Objavil/a je Gost

     Danes je tu Prešernov dan-8. februar.Če bi Prešeren še živel, bi bil najstarejši teh časov. Pa vama pošiljam še eno njegovih pesmic.SREČNO ŠE NAPREJ OBEMA IN LUPČKA-Draga

    KAR JE - BEŽI

    AL BEG NI BOG?

    KI VODI VEKOMAJ V NE - BO.

    KAR JE. KAR BLO JE IN KAR BO.

Objavi komentar.



{ Prejšnja } { Stran 10 od 10 } { Naslednja }

Theme by Roy Tanck adapted by Bublegum.net

Avtor vsebine tega eDnevnika je biketravel.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-13 eDnevnik